S fešte na fešto

29/10/2025

29/10/2025

3.DEL

Koncert “Ljubljana je zaspana”, ki je potekal 23. novembra 1979 v Hali Tivoli, je predstavljal pomemben mejnik v zgodovini slovenske in jugoslovanske glasbene scene. Dogodek je organiziral Radio Študent, eden ključnih medijev alternativne kulture in glasbe tistega časa. Na odru so nastopili nekateri najpomembnejši izvajalci tistega obdobja, med njimi Na lepem prijazni, Jani Kovačič, Prljavo kazalište, Pankrti in Buldožer.

Koncert je bil pomemben predvsem zaradi svoje simbolne in kulturne moči. V času, ko so alternative, kot sta punk in novovalovska glasba, postajale vse pomembnejši del jugoslovanske glasbene scene, so takšni koncerti ponujali prostor za uporniške glasbene izraze, ki so pogosto nasprotovali ustaljenim normam takratne mainstream kulture. Kljub temu so tovrstni dogodki ohranjali močan občutek lokalne identitete ter kritičen odnos do družbenih in političnih razmer.

Naslov “Ljubljana je zaspana” je odražal tako politično kot družbeno stanje v Jugoslaviji tistega časa, ko je bila Ljubljana še vedno precej kulturno zaspana in zaščitena pred večjimi zunanjimi vplivi. Koncert je simboliziral prehod iz konvencionalnih glasbenih oblik v bolj eksperimentalne in alternativne pristope, ki so zaznamovali prihod nove generacije ustvarjalcev in poslušalcev.

Revija Problemi je bila eden izmed pomembnejših medijev v alternativni in subkulturni sferi Jugoslavije, znana po svoji kritičnosti do političnega sistema in kulturnih norm. V številki 196 iz marca 1980 je objavila več gradiv, povezanih s koncertom Ljubljana je zaspana, kar je imelo ključen pomen za ohranjanje spomina na to pomembno obdobje jugoslovanske glasbene zgodovine. Takšni dokumenti so pogosto vključevali kritike, intervjuje, analize dogodkov in zgodbe, ki so ponujali dragocen vpogled v razmere, v katerih so delovale te glasbene skupine.

Dogodek je imel velik vpliv na nadaljnji razvoj glasbene scene v Sloveniji in širše, saj je utrdil status alternativne kulture kot pomemben del družbenega in kulturnega življenja.

V radijski oddaji Bodi tukaj zdaj je Igor Vidmar marca 1979 kritično komentiral članek B. Veličkovića, objavljen v tedanji jugoslovanski reviji Tribuna. Vidmar, znan po svojih angažiranih pogledih na glasbeno in kulturno dogajanje, je v svojem nastopu ponudil poglobljen premislek o načinu pisanja, ki ga je uporabljal Veličković ter o posledicah takšnega pristopa za razumevanje sodobne kulture in umetnosti.

Vidmar je menil, da Veličković v svojem članku ni dovolj resno obravnaval glasbe kot ustvarjalnega materiala, niti njenih temeljnih sestavin, kot so struktura, zvok, melodija in besedilo, elementov, ki bi morali biti po njegovem mnenju ključni del kritičnega in zgodovinskega pristopa, kakršnega je zahtevala Tribuna.

Namesto tega je po Vidmarjevem mnenju, Veličković izvedel površen in pretirano stiliziran napad, ki se je ustavil pri zunanjih okvirih glasbe, ne da bi ponudil poglobljeno analizo njenih notranjih in vsebinskih razsežnosti.

Vidmar je opozarjal, da takšno pisanje ne predstavlja prave alternative površinskemu in poenostavljenemu pristopu, kakršnega so pogosto ponujali drugi glasbeni kritiki denimo tisti, ki so objavljali v reviji Stop, temveč gre po njegovem mnenju za vračanje k rigidnim in dogmatskim stališčem, ki so bila v kulturni in intelektualni sferi že dolgo presežena in kritično obravnavana.

Namesto da bi se glasbeni kritiki in novinarji usmerili v raziskovanje naprednih idej in novih glasbenih smeri, ki so jih prinašali punk, rock ter različna nova glasbena iskanja, je Veličković po Vidmarjevem mnenju zapadel v past zastarelih ideoloških okvirjev, ki niso več odražali duha časa niti živosti sodobne glasbene ustvarjalnosti.

Vendar to po Vidmarjevem mnenju še zdaleč ni razlog za soglasje s takšnim slogom pisanja in metodo, kot ju v Tribuni uporablja B. Veličković. Po njegovih besedah takšno pisanje ne predstavlja progresivne alternative puhlemu in površnemu pristopu revije Stop in podobnih medijev, temveč pomeni nazadovanje, regresijo v smer dogmatičnih stališč stalinističnega tipa.

V Tribuni (št. 13) z dne 9. aprila 1979 je filozof Igor Žagar (1960–) polemiziral z Ogrinčevim člankom ter poudaril, da tudi jezik Pankrtov izraža lokalno pripadnost. Po njegovem mnenju tak jezik izhaja iz neposrednosti, pogovornega izraza in dialekta okolja, v katerem so člani skupine odraščali, kar je sicer ena temeljnih značilnosti punka.

Ob tem socialna vsebina njihovih pesmi nikakor ni zanemarljiva. Pankrti zajemajo teme iz konkretnega, vsakdanjega življenja, razkrivajo družbene razmere in nastopajo kot zrcalo realnosti. Punk pri nas, ne le Pankrti, tako predstavlja alternativo t. i. “travoltizmu”, ki deluje kot njegov tipični nasprotni pol, tako po izvoru kot po funkciji in angažiranosti.

Travoltizem daje meščanski mladini občutek oslajene varnosti in pocukrane lahkotnosti, kar je v popolnem nasprotju z neposrednim, iskrenim in kritično angažiranim izrazom punka. Odnos do punka v domačem okolju pa je bil večinoma ignorantski, če ne že represiven. Masovni mediji so odločilno prispevali k depopularizaciji punka, še posebej v primerjavi z njihovim prizadevanjem za popularizacijo Travolte, vendar jim kljub temu ni uspelo v celoti zmanipulirati mladine v ta slaščičarski kalup.

Grupa 92 je bila ena prvih slovenskih punk skupin, ustanovljena leta 1976 in dejavna do leta 1983. Sprva so nameravali nastopati pod imenom Termiti, vendar so kmalu ugotovili, da to ime že uporablja zasedba z Reke, zato so se odločili za ime po takratni telefonski številki varuhov zakona preprosto 92.

Prvotno zasedbo so sestavljali Matej Sršen (kitara), Marko Banič (bas kitara), Aljoša Zupančič (vokal) in Bojan Oset (bobni). V začetku leta 1980 se jim je pridružil še Brane Plemenitaš na klaviaturah. Po začetnem preigravanju klasičnega rock’n’rolla in nekaj koncertnih nastopih so se proti koncu sedemdesetih let usmerili v punk, gibanje, ki je takrat iz Anglije hitro prodiralo v Slovenijo in Jugoslavijo.

Surova energija panka in njegov kritičen odnos do družbe sta se izkazala za idealen okvir njihovega ustvarjalnega izraza ob prehodu v razburkana osemdeseta leta. Konec leta 1980 je skupino doletela prva preizkušnja, dva člana sta odšla na služenje vojaškega roka, zaradi česar je njihovo delovanje začasno zastalo. Jeseni 1981 so se znova zbrali in ustvarili nekaj novih skladb, a je ponovno vojaška obveznost enega od članov prekinila njihovo dejavnost.

Kljub tem oviram je Grupa 92 ostala dejavna še nekaj časa. Leta 1982 so nastopili na Novem rocku, enem najpomembnejših festivalov alternativne glasbe v Sloveniji, ter izvedli še nekaj manjših koncertov. Njihova pot se je zaključila leta 1983, vendar so za seboj pustili sledenje zgodnjim fazam slovenskega punka, obdobju, ko je ta še iskal svoj glas, estetiko in prostor v domačem glasbenem prostoru.

Grupa 92 je svojo prvo malo ploščo, “Od šestih do dveh / Tujci”, posnela na Radiu Študent skupaj s tonskima mojstroma Jurijem Tonijem (1959–) in Miranom Divjakom, izdana pa je bila leta 1980 pri založbi RTV Ljubljana. Istega leta so nastopili tudi v televizijski oddaji Kulturne diagonale na RTV, vendar so jo kmalu po njihovem nastopu prepovedali. V oddaji so poleg njih nastopili še Buldogi in Berlinski zid. Od leta 2014 Grupa 92 ponovno deluje. Po več kot treh desetletjih premora so se 19. novembra 2016 ponovno predstavili na odru in sicer v klubu Unterhund v Ormožu.

V začetku leta 1979 so v Nebesih v Nebotičniku v Novi Gorici nastale Šuble. Svoj obstoj so potrdile z nekaj nastopi na hišnih veselicah, vendar so kmalu po ustanovitvi prenehale z delovanjem.

V Glasilu Kluba ljubiteljev glasbe (št. 8 ) so leta 1980 o punku zapisali:

Punk je v Angliji predstavljal gibanje delavske mladine. Iz tega je sčasoma nastala industrija in moda. Naši punk bendi se preveč zgledujejo po angleških, ker pač ne znajo izraziti misli, ki bi bile značilne za nas. V socializmu punka ne more biti, ker se razvija moda. Tudi v Angliji, mislim, da punk počasi propada. To je nora glasba. Punk te poživi. Ko poslušam punk, dobim novo energijo. Postanem nor. Pri nas se punk lahko razvije.

Hrvaški sociolog Hrvoje Turković (1943–) je o pojavu šunda zapisal, da kič idealizira, medtem ko šund naturalizira. Kljub temu šunda ni mogoče popolnoma zatreti, kajti družba ga lahko le potisne na svoj rob, med tisto, kar označuje kot nekulturno. Merila, po katerih družba opredeljuje šund ter ga izriva ali prepoveduje pa so po Turkovićevem mnenju pogojena s krščansko moralo in ideologijo.

Umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc (1946–) je v reviji Teleks (št. 15, 11. aprila 1980) zapisal, da gre pri Pankrtih za radikalno dinamično projekcijo čutno poudarjene kritične zavesti o našem času in njegovih razsežnostih, izvedeno v naglem, odločnem tempu, v hrupu, v katerem se včasih izgubi še pevčev glas.

Po njegovem mnenju Pankrti postopoma obvladujejo svoje instrumente, zato je plošča “Dolgcajt” izrazitejši dosežek kot njihova prva mala plošča “Lepi in prazni” iz leta 1978. Brejc je obenem opozoril, da je punkovska glasba, kakršno izvajajo Pankrti, trn v peti slovenski popevkarski sceni, kot jo predstavlja Radio Ljubljana, zaradi česar jih pogosteje slišimo na valovih drugih radijskih postaj in beremo o njih v jugoslovanskih časopisih.

Po njegovem so Pankrti znanilci “brigadirskega veselja”, a hkrati ostajajo izrazito kritični in družbeno angažirani. V jedrnatih, udarnih besedilih, ki niso klasične pesmi, temveč zgoščeni orisi vsakdanjih situacij, jim uspe ustvariti odtujeno podobo družbe, pred katero si pogosto zatiskamo oči. Poleg vsega pa so v svojo glasbo vgradili spreten mehanizem neposrednega izraza, ki združuje energijo, ironijo in refleksijo časa.

V istem obdobju so se na Kodeljevem oblikovali Buldogi, ki so delovali do leta 1982, nato pa se po daljšem premoru ponovno vrnili na sceno leta 2009 s svežo CD-kompilacijo “Rektospektiva 1979–1982”, izdano pri domači založbi Kapa Records.

“Ostajamo zvesti svojemu prepričanju. Kar smo počeli nekoč, počnemo tudi danes. Nekih velikih razlik ne vidim, zato se nimamo namena spreminjati, kaj šele nasedati provokacijam. Ponovno smo se zbrali, ker imamo radi glasbo in ker smo spoznali, da še nismo rekli zadnje,"
je ob ponovni združitvi dejal Rok Zupan.

Zasedba je imela več izmenjujočih se članov: Aleš Černivec - vokal ali bas (1979–1980), kasneje kitara (1981–1982), Rok Zupan - kitara, Janez Fifolt - bobni (1979–1980) in bas kitara (1981–1982), Blaž Grm - kitara in klaviature (1980), bobni (1981) ter Robert Vrtovšek - Maček - vokal (1980–1981) in bobni (1982).

Leta 1981 se je skupini pridružil bobnar in vokalist Damjan Zorc, ki se je v intervjuju ob izidu Rektospektive spominjal tistih časov:

“Nihče ni znal niti enega komada in besedila. Vedeli smo le kakšen verz iz ene pesmi in kakšnega iz druge. Imeli smo to srečo, da smo na star grundigov kasetar posneli našo vajo med krompirjem in premogom. Po forenzični analizi posnetkov smo rekonstruirali te pesmi, ki so zdaj na plošči. Ohranili so se le posnetki pesmi, ki so na kompilaciji. Besedila sem našel povsem po naključju v nekem Iskrinem rokovniku, na katerem je pisalo Iskra srečno ’82. Zdela se mi je čudna letnica, zato sem pogledal noter in tam so bila popisana vsa besedila, od prve do zadnje pesmi.”

Skupino je menedžeriral Peter Barbarič, občasno pa so z njimi sodelovali še kitarist Klemen Baš (1979) ter bobnarja Gregor Zupančič (1979) in Bojan Oset (1981). Prav Oset je za Buldoge bobnal tudi na dolgometražni vinilni kompilaciji ”Lepo je…”, ki je izšla leta 1982 pri založbi ZKP RTV Ljubljana.

Buldogi naj bi veljali za prvi punk bend, ki je snemal na Radiu Študent, septembra 1980 pa naj bi na skrivaj snemali tudi v Helidonovem studiu v Šentvidu pri Ljubljani.

Berlinski zid je bil produkt ljubljanskih četrti Vodmat in Šiška ter je deloval med letoma 1978 in 1980. Skupino so skozi različna obdobja sestavljali Brane Bitenc in Marjan Zver na vokalu (slednji je nekaj časa igral tudi bas kitaro), Miha Štamcar na kitari, Sašo Solarovič na vokalu in klaviaturah, Matjaž Osvald na basu ter bobnarja Slavko Kamenič in Roman Dečman.

Del njihovega ustvarjalnega kroga naj bi bila tudi organist Tomaž Mlakar ter vokalistka Dana Šedukov.

Čeprav skupina nikoli ni izdala samostojnega albuma, so se njihove skladbe uvrstile na več pomembnih kompilacij, ki danes predstavljajo ključne dokumente zgodnjega slovenskega punka. Med njimi posebej izstopata gramofonska plošča in kaseta “Novi Punk Val 78–80” iz leta 1981 ter kompilacijski CD “Še pomnite, punkerji?”, ki je bil izdan leta 1993.

Miha Štamcar, član skupine Berlinski zid, je bil 23. februarja 1981 aretiran zaradi grafita “Dol z rdečimi buržuji”, ki ga je naslikal v Knafljevem prehodu v Ljubljani. Po incidentu je bil nad njim uveden poostren policijski nadzor. Oblasti so skupini zasegle zvezek z besedili in na zaslišanje privedle tudi vokalista Braneta Bitenca, kmalu zatem pa še Marjana Zvera.

Racije in nadlegovanja so se jeseni istega leta nadaljevale. Esada Babačiča so policisti celo pretepli, Braneta Bitenca pa so prišli iskati kar v šolo. Služba državne varnosti (SDV) je ob tem sprožila preiskavo, s katero je želela dokazati domnevno nacistično naravo punka.

Slaba dva meseca po aretacijah je Nedeljski dnevnik v številki z dne 22. novembra 1981 objavil članek, v katerem so se avtorji retorično spraševali:

“Kdo je pokvaril fante in dekleta, stare petnajst, šestnajst, osemnajst let, ki živijo med nami, ki jim dajemo vse, kar potrebujejo, in ki se šolajo v naših šolah?”

Ta medijski in politični odziv razkriva, kako je bil punk v zgodnji osemdesetih letih v Sloveniji še vedno dojet kot grožnja obstoječemu družbenemu redu, kot izraz upora, ki ga je oblast razumela bolj kot politični problem kot pa kulturni pojav.

V reviji Stop (30. 4. 1981) so člani Berlinskega zida v intervjuju izjavili:

“Ljubljanska televizija še ni naredila nobene TV-oddaje, ki bi izkoristila možnosti televizije kot medija. Televizija je narejena za ljudi, ki ne razumejo. Če ne dobiš nalepke, pomeni, da nisi dovolj kritičen. Če nisi sprejemljiv, si šund. Čisto pravilno. Mi se ne bomo veliko spremenili.”

Izjava, seveda ni ponarejena, a je po vsem, kar je Brane Bitenc vedel o ravnanju z njegovim bratom izjemno mila in skopa. V intervjuju ni omenjeno niti fizično nasilje, niti poniževanje, zasmehovanje ali izzivanje, ki so ju doživljali.

Brane Bitenc je bil prvič aretiran istega dne kot njegov mlajši brat, torej 6. oktobra 1981. Novinarka Alenka Puhar (1945–) je zapisala, da so ga oba dneva fizično pretepali.

Predsednik Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), komisije za idejna vprašanja, je bil Srečo Kirn. ZSMS je skupaj s Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN, današnji FDV) leta 1981 sklicala okroglo mizo o represiji in punku. Na dogodek so povabili takratnega notranjega ministra Tomaža Ertla (1932–2012), družbo pa mu je delala še nekdanja predsednica Vrhovnega sodišča Francka Strmole Hlastec (1934–2024).

V glasilu Razmerja, ki je bilo namenjeno študentom FSPN, je absolvent Adam Purg (1959–) izjavil, da je bil punk v nasprotju s stabilizacijskimi prizadevanji in narejen iz takšnega materiala, da ga resni mladinci niso mogli razumeti. Po njegovem mnenju punk ni bil ne levo ne desno, ne za rdeče ne za črne, ne za ZKS niti za RKC, zato ga v marksističnih centrih niso mogli dojeti.

Prvega mulca so iz pripora spustili 25. decembra 1981.

Ljubljanska Hala Tivoli je v četrtek, 24. maja 1979, gostila koncert oziroma plesno prireditev Mladi mladim, ki jo je organizirala MK ZSMS. Na dogodku so nastopile zasedbe Prah, Prelom, Jutro in Ave. Prišlo je približno 50 obiskovalcev, ki so uživali le brezalkoholne pijače. Vstopnina je znašala 30 dinarjev, avtorski honorar pa je bil 1000 dinarjev za vsakega člana ansambla.

V Mostah so 25. maja 1979 nastopili Grupa 92, Ljubljana 78, Jani Kovačič, Termiti, Paraf, Flam in Pankrti. Istega dne je v okviru praznovanja Dneva mladosti v Študentskem naselju, v organizaciji ŠKD Forum, med 5.000 in 10.000 obiskovalcev pritegnilo praznovanje, kjer so za osvetlitev in ozvočenje poskrbeli Buldožerji. Vstopnine ni bilo, vsi nastopajoči pa so igrali brez honorarja.

Na odru so se predstavili Flam, Obečanje proleća, Na lepem prijazni, Rudolfovo, Pankrti, Drugi način, Aerodrom in Boomerang. Iz preostanka zasedbe Kamelonov so nastali Boomerang, iz te skupine pa kasneje September.

Naslednji dan je bila v Tivoliju, v organizaciji MK ZSMS in Radia Študent, prireditev V ritmu mladosti, na kateri so nastopile skupine Horizont, Boomerang in 12. Nadstropje. Dogodek je privabil približno 50 obiskovalcev.

V Mostah pri Kamniku je istega dne potekal Pop Festival Moste '79, ki ga je organiziral ZSMS in je privabil do 3.000 ljudi. Vstopnina je znašala 50 dinarjev, nastopili pa so Jani Kovačič, Sedmina in Grupa 92.

Daniel Levski je v junijski številki revije Stop o Pop Festivalu Moste '79 zapisal, da je bil dogodek pester. Njegov poročevalec Kazimir Mohar si ni upal fotografirati uvodnega šova, opazil pa je nekaj deset okajenih punkovcev in se previdno umaknil na varno razdaljo. "V Mostah sem prvič sploh slišal, da pri nas obstaja nekakšna hippy ideologija in nasproti njej nekakšna punkerska ideologija. Do zdaj sem bil prepričan, da se pogovarjamo o glasbi. O naši glasbi. O dobrem in slabem. O novem in starem," je zapisal.

Organizatorji OO ZSMS Moste so prireditev pripravili izredno prizadevno in ambiciozno. Naredili so vse, kar se je dalo, vendar pa se niti v večerni špici pod odrom ni zbralo več kot približno 2.000 ljudi. Kljub temu je bilo vzdušje zlasti zvečer na pravi ravni, za kar so seveda poskrbele tudi glasbene skupine in posamezniki.

Točno ob 14. uri je srečanje otvorila mlada ljubljanska punk skupina Ansambel 92. Skupini so delale težave neznanje in neizkušenost, poleg tega pa so fantje postali poskusni zajčki miksermanov. Letnica njihovega prvega uspešnega nastopa je skrita v njihovem imenu.

Ljubljana 78 je bila punk zasedba v začetni fazi, izredno potentna, razgrajaško aktivna in glasbeno neobremenjena. Jani Kovačič je bil prvi in edini, s katerim je občinstvo dobesedno dihalo. Vsi poslušalci so se stisnili pod oder in za njim prepevali ter skandirali. Njegove pesmi so postajale prave rockerske himne, sam pa je slej ko prej postal najboljši slovenski individualist, kar smo jih kdaj imeli. Enkratno doživetje.

Reški Termiti so s svojim punkom spet razparali ušesne bobniče, a kaj več ni ostalo. Zanimivejši so bili Parafi, ki poleg punkerske sproščenosti posedujejo tudi lepo mero tehnične kvalitete. Isto velja za Pankrte, ki z izboljševanjem igralskih sposobnosti očitno izgubljajo svojo prvotno strupenost. Ljudstvo pod odrom je seveda šizilo, kar je Levski interpretiral kot znak, da je Ljubljana še vedno “bulana”.

Vidmarjev odgovor Danielu je bil jasen: če si v Mostah res prvič slišal, da pri nas obstaja tudi hippijevska in punkerska ideologija, potem glasba ni zgolj glasba, temveč se nanjo navezuje celotna subkultura s posebnim načinom oblačenja, vedenja, izražanja, svojim vrednostnim sistemom, pogledi, stališči, idejami ter zavestjo oziroma samozavedanjem, torej ideologijo. Če tega pred obiskom Most nisi vedel, si povsem nekvalificiran za pisanje socioloških uvodov.

Daniel mu je odpisal, da je to, kar počneš, navadno onaniranje in da je tudi to, kar sam počnem, ko sem privolil v polemiko, prav tako onaniranje. Povsem nepotrebno in brezpredmetno. Slovenski punk, dragi Igor in tvoj boj z disko glasbo sta boj z mlini na veter, boj s sencami, boj s tvojimi lastnimi utvarami. Če bi se ti resnično šlo za kakšno razčiščevanje, bi moral poiskati nasprotnike na televiziji, na radiu, na Slovenski popevki, v slovenski narodnozabavni glasbeni produkciji, skratka pri institucijah, ki krojijo glasbo, kakršno resnično imamo in pri ljudeh, ki to glasbo ustvarjajo. Toda ne, dragi Igor, to je zate prenevarno, preveč tvegano.

Šentviška gimnazija je leta 1979 dala začetek bendu Kuga, ko so se trije dijaki z basom, kitaro, dvema ojačevalcema, kasetofonom in plastičnim mikrofonom zatekli v klet družinske hiše v predmestju Ljubljane in tam delovali do leta 1983. Vadili smo na Vrhniki v Cankarjevem domu in sčasoma postali pravi bend. Prvi nastop smo imeli na kulturnem dnevu ljubljanske Filozofske fakultete, nadaljevali pa v študentskem klubu FV 112/15 ter v šentviškem Domu Svobode, dodaja vokalist benda Bojan Podgoršek.

Leta 1982 so nastopili na festivalu Novi rock, kjer so igrali pred polnimi Križankami. Organizatorji so jim plačali dva posnetka v studiu: “Proletdiktator” in “Generali”, ki so jih nato predvajali na Radiu Študent in RTV Ljubljana. Po Novem rocku so imeli še nekaj nastopov in posneli štiri skladbe v Studiu Tivoli. Vsi posnetki so shranjeni v fonoteki Radia Študent, nekateri pa tudi v fonoteki Radia Slovenija.

Po zaključku študija sta se dva člana odselila iz Ljubljane. Matjaž Pegam se je posvetil Gastarbajterskim izkušnjam in njihovim frakcijam, Vili Domijan pa jadranju in elektroniki. Ponovno so se združili leta 2010, skoraj trideset let pozneje, v nekoliko spremenjeni sestavi in leta 2013 izdali svoj prvi album “Nalezljivo” pri založbi ZARŠ. Odločitev za ploščo je dozorela konec leta 2012, posneli pa so jo na Hrvaškem, v Studiu Podmornica v Samoboru, pri snemalcu Bernardu Mihaliću (1969–). S temami, ki so jih motile v osemdesetih, so dokončno opravili, kar je bil tudi cilj albuma “Nalezljivo”. Naslovnica albuma je akademsko delo slikarja Kostje Gatnika (1945–2022), ki je v sedemdesetih izdal legendarni zbornik stripov Magna Purga.

Originalni trojici sta se pri novem zagonu pridružila kitarist Aljoša Kosor in basist Žan Jenko, ki je nadomestil tekstopisca in basista Boruta Sočana.

Leta 1979 se je v Vikrčah pod Šmarno goro odvijala Mladinska poletna politična šola, kjer je odpadel koncert Janija Kovačiča in Sedmine. Jani je dogodek pospremil z besedami:

“Velikokrat stojim pred občinstvom, ga nagovarjam in poskušam. Publika odgovarja, saj ni nedotakljiva masa, ampak živ organizem. Na enem koncu palice sem jaz, na drugem pa oni. Pesem tvori to palico, ki razstira vmes. Če prideta konca skupaj, palica izgine.“

V glasilu Kluba ljubiteljev glasbe (št. 3, april 1979), je pisalo, da je vsekakor res, da se naš punk razlikuje od zahodnega. Prav zaradi tega, ker se je s prihodom punka marsikdo čutil ogroženega, so ga mnogi zavračali kot prenašanje zahodne ideologije k nam. “Vsaka kritika je zaželjena, ne glede na to, na kakšen način je podana,“ zaključuje novinar Marko Jenšterle (1958–).

Šentviška gimnazija in gostilna Rio sta dala vznik bendu Lublanski psi, katerim je besedila pisal Milan Košir, ki je igral še ritem kitaro. Ob njem so nastopali Mario Šelih na vokalu, Miran Potočki na bobnih, Ivan Bekčič (ex. Ljubljana 78) na kitari ter Matjaž Gantar (ex. Črne ovce) na bas kitari. Kasneje sta kitare igrala še Pavel Toplak in Sašo Mrše. Njihov moto je bil, da bi se mimoidoči čim bolj zgražali in tako pritegnili pozornost.

Prvič so nastopili leta 1980 na Srednji elektro šoli. Na glasbenem festivalu Novi rock so nastopili leta 1981, dve njihovi skladbi pa sta bili neuradno/promocijsko izdani na festivalski kaseti “Novi Rock 1981”. Leto kasneje so na kompilacijski plošči “Lepo je…” izdali pet svojih komadov. Svojo dvojno kompilacijsko zgoščenko “Hrapavogrobo te ljubim” so dali na police šele leta 2004 pri založbi Dallas, ki je leta 2022 poskrbela tudi za izdajo istoimenske dvojne vinilke.

V reviji Stop so v intervjuju poudarili, da so vsa ta opažanja zajeta v Milanovih besedilih, ki niso več preprosta in grobo realistična, temveč vsebujejo vrsto spretnih namigov, prispodob in drugih skoraj pesniških prijemov. Kljub temu pa obtožbe, posmeh in kritika ostajajo jasni in ostri.

Glasba tudi ni klišejski triakordni punk. Pomembnejše je vzdušje, ki se tesno navezuje na besedila. Punk je postal drža, odnos, stil, način življenja, subkultura. Postajal je političen projekt, ker je motil okolico in mir, ki je vladal na ulicah in trgih. Prevzeli so svobodo. Punk je bil oda svobodi posameznika, kjer je posameznik postal središče svojega vesolja.

V Idriji so sprva delovali Paraziti, ki so jih tvorili Dušan Moravec na bas kitari, Bojan Lapanja - Buni na vokalu, Iztok Turk, ki je sprva igral kitaro, kasneje pa bobne, ter Boris Čibej na kitari. Ob tem je v mestu delovala tudi cover skupina Amen, v kateri sta igrala kitarist Dare Kaurič in vokalist Vito Vest.

Kuzle so nastale z združitvijo Parazitov in cover skupine Amen, kjer sta igrala Dare in Vito, ki sta se nam pridružila. Sprva smo imeli dva pevca. Iztok je kitaro zamenjal za bobne, Dule je ostal na bas kitari, Dare pa je prevzel kitaro. Boris Čibej je v tem času ustanovil bend Šund. Vito nas je zapustil po prvem koncertu, z nami pa je stalno sodeloval tudi Boris Balant, ki je napisal nekatere tekste.

Začeli smo vaditi v Rudniški dvorani, kjer smo vlažno klet izpraznili in jo uredili v vadbeni prostor. Zaradi hrupa smo jo morali zapustiti in se preselili v Klub mladih, kjer smo opremo postavili v predprostor in jo po končanih vajah pospravili v špajzo. Ko so nas tudi od tam vrgli ven, smo dobili prostor v kletni učilnici Gimnazije Idrija.

V stari Gorici je delovala ploščarna Old Swan, dobro založena z albumi punka in new wave glasbe. Kot dijaki nismo imeli dovolj denarja, zato smo se dogovorili, da vsak kupi različne plošče, ki smo si jih nato izposojali in presnemavali na kasete.

Bili smo hiperproduktivna skupina in na vsakem novem špilu predstavili pet do šest svežih komadov. Igor Vidmar nam je veliko pomagal. Kot dijak sem živel v dijaškem domu Tabor, tam blizu pa je živel tudi Vidmar, ki sem ga poklical in mu na recepciji pustil našo kaseto, ki smo jo na vajah posneli na kasetnik. Kmalu smo imeli prvi koncert v Ljubljani v Disku FV, kot predskupina Lublanskih psov.

Radio Študent je bil edina radijska postaja, ki nas je vrtela in podpirala. Tam smo leta 1981 naredili posnetke za kompilacijski album “Lepo Je…”, za katerega so Kuzle prispevale tri komade: ponarodelega “Vahida”, prvi slovenski trash punk komad “Smej se” in preroško “Ostani idiot”. S posnetki pa nismo bili zadovoljni, saj naj bi pesmi pohitrili in jih s tem spremenili. Prijavili smo se na razpis Novi rock 81, nakar so nas povabili na sestanek na uredništvo RTV Ljubljana, ki je prenašal koncert v živo preko radia. Maestro Mojmir Sepe nam je v imenu Radia Slovenija in samocenzure prepovedal izvajanje skladbe “Še pomnite tovariši?”

Mladi punkerji smo se zbirali v lokalnem parku, saj nismo imeli prostora, kjer bi se lahko družili. Takrat je bil v centru Idrije na Starem placu aktiven Klub mladih, kjer so ob četrtkih potekali plesi in koncerti. Stalno smo bili skupaj in se odločili, da ustanovimo bend, dodaja Bojan.

V dveh letih svojega delovanja so nanizali več kot trideset koncertov in že na prvem nastopu v domači Idriji nastopili kot predskupina Buldožerjev.

Nekoliko je bila kriva tudi JLA, saj smo se naveličali omejenih priložnosti za nastope in možnosti, da bi kaj resnega posneli. Igrali smo za hrano, pijačo in prevoz, veseli, da smo sploh kje igrali. Plač za tovrstno muziko je bilo zelo malo, saj punk v teh pionirskih časih še ni imel trdnega mesta na sceni.

Prišlo je tudi do zamenjave bobnarjev, najprej je prišel Bojan Pajer, kasneje še Iztok Lampe in počasi se je celotna zadeva zaključila. "Če bi imeli resnega managerja, bi bilo verjetno še kako drugače," pravi Dare.

Iz Kuzl se je razvila skupina Radio Panoi, konec osemdesetih pa sta Dare in Buni ustanovila duo Bojler, s katerim sta leta 1987 nastopila na Subotiškem festivalu.

Kuzle so svojo 30. obletnico praznovale v ljubljanskem Orto baru, kjer je bila leta 2010 izdana tudi njihova gramofonska plošča in zgoščenka “Še pomnite KuZle, tovariši?” pri založbi Dallas Records. Poleg plošče je leta 2012 nastal še glasbeni dokumentarni film KuZle, ki sta ga ustvarila Matjaž Mrak in Robi Šabec. Film je bil opažen tudi v tujini, ameriška glasbena revija Maximum Rocknroll ga je razglasila za film tedna.

Ob njihovi 40. obletnici je bil leta 2020 izdan koledar z arhivskimi fotografijami, ki je nastal v sodelovanju z oblikovalcem Dadom Andderjem.

Mnogo let pozneje se je izkazalo, da so se številni demo posnetki razširili po različnih, tudi precej nenavadnih kanalih, zato smo si rekli: dajmo narediti in posneti ploščo tako, kot smo si to kot mulci takrat želeli. Moram reči, da smo bili s posnetim vsi zelo zadovoljni, saj plošča lepo oriše trenutke, misli in zvok z začetka osemdesetih, zaključuje Dare.

V Stopovem intervjuju z dne 15. aprila 1982 so se s takratnim časopisnim novinarjem Dragom Volkom pogovarjali v sproščenem tonu:

"Če ne bi bilo ŠKUC-a, Radia Študent in Igorja Vidmarja, potem mi ne bi nikamor prišli. Mislim, da je to resnica. Trudimo se, da bi bila glasba boljša, besedila pa po mojem še vedno ostajajo ista, udarjena v isto smer. V Križankah, ko je bil Novi Rock '81, nam niso pustili igrati skladbe Še pomnite tovariši."

Poleg Kuzl je v Idriji deloval še bend Šund, ki je leta 1981 prav tako nastopil na festivalu Novi rock v ljubljanskih Križankah.
Zasedbo so sestavljali: Robi Pajer na vokalu, Boris Čibej na kitari, Vojc Česnik na bobnih ter Zlate Klemenčič na bas kitari.

V Metliki je nastal bend Indust-Bag, ki so ga sestavljali Srečko Kočevar na bas kitari, Bojan Vraničar na bobnih, Tonček Šturm na klaviaturah ter kitarista Goran Jarnevič in Andrej Pečarič.

V takratnem lokalnem glasilu Razmerja so zapisali, da Indust-Bag ni bil edini rock bend v Beli krajini, saj so tam že delovale skupine, kot so Britof, Bakšiš Kanalizacija in Hašiš Bend, ki so imele številne pristaše. Indust-Bag pa se je uveljavljal kot protiutež tem uveljavljenim zasedbam, s svojim šokantnim novim zvokom in drugačnim načinom izražanja, ki je v lokalno glasbeno okolje vnašal svežino in uporniško energijo.

Leta 1981 so Indust-Bag nastopili na koncertu na Filozofski fakulteti v Ljubljani, le nekaj tednov pozneje pa so v Metliki organizirali svoj koncert, na katerem so poleg njih nastopili še Steklina (prav tako iz Metlike), Lublanski Psi iz Ljubljane ter Dežurna Apoteka iz Zagreba.

Ta dogodek je pomenil prelomnico za belokranjsko mladino, saj so se po njem številni Metličani množično priključili punk gibanju.

V tamkajšnjem mladinskem klubu je nato vsak teden delovala poslušalnica, kjer so se vrteli najnovejši punk in new wave albumi, poleg tega so začele izhajati pesniške zbirke in nastajati nove glasbene skupine, kot so Steklina, Mass Medio in B.B. Shop.

Glavno obdobje skupine Indust-Bag se je zaključilo s poslovilnim koncertom v metliški dvorani, ki je bila do zadnjega kotička napolnjena. Poleg njih so nastopile še skupine Kuzle, Šund in Gnile Duše, kar je ustvarilo pravi praznik jugoslovanskega punka ter za sabo pustilo nepozaben dogodek in žur, o katerem se je še dolgo govorilo.

O punku na novomeškem pa so poročali v glasilu Valj, ki ga je izdajalo OK ZSMS Novo Mesto. Datum izida številke že sam po sebi kaže na tisto značilno novomeško fazno zamudo, kot so se pošalili avtorji.

V letih 1982 in 1983 sta Miran Šušteršič in Retelj pripravljala predavanja o punku, najprej v VVZ na Kristanovi ulici, nato pa še v Krkinem klubu. Sprva je šlo za predstavitev osnovnih teoretskih in praktičnih izhodišč punka v svetu in pri nas, kasneje pa sta predavanji razširila še s podrobnejšim pregledom posameznih skupin in njihovega razvoja.

Začetek leta 1982 je v dvorani Marof zaznamoval koncert, na katerem so nastopili Indust-Bag, Kuzle, Šund in Bacili.

Kasneje so 21. maja 1982 v telovadnici Gimnazije Novo mesto nastopili Pankrti, kar je bil eden prvih večjih punk dogodkov v mestu, leta 1983 pa so nastopili tudi na dvodnevni prireditvi Rock Otočec ’83 (2. julija 1983), ki je dodatno utrdila položaj Bele krajine in Dolenjske na zemljevidu jugoslovanskega rocka.

Le nekaj tednov prej, 10. junija 1983, je Programski svet Krkinega kluba na igrišču za gimnazijo organiziral Solidarnostni koncert za Krkin klub. V svoji knjigi Mitja Sočič o Krkinem klubu zapiše:

“V okviru Občinske konference ZSMS Novo mesto in Tovarne zdravil Krka je bil leta 1982 odprt Krkin Klub, ki je deloval le nekaj let. Peščica alternativno usmerjenih mladostnikov je z organizacijo predavanj, tematskih glasbenih in video večerov, filmskih projekcij, gledaliških dejavnosti, fotografskih razstav, diaprojekcij, plesnih in disko večerov ter punk-rock koncertov poskušala javnosti približati sodobno in alternativno kulturo.
Kljub ambicioznim prizadevanjem pa je delovanje kluba zajelo le manjši, zaprt krog posameznikov.

Programski svet Krkinega kluba je junija 1983 na dvorišču novomeške gimnazije priredil solidarnostni koncert za Krkin klub, ki je predstavljal simbolični vrhunec novomeškega punk dogajanja. Na koncertu so nastopili Gast’r’bajtr’s, Via Ofenziva, Marcus 5, Čao Pi*ke, O!Kult, Otroci socializma in Bacili.

Dogodek je s svojo energijo in zasedbo povezal različne dele slovenske alternativne scene ter potrdil, da je Novo mesto, čeprav oddaljeno od glavnih urbanih središč, enakovredno prispevalo k razvoju punka in novega vala v Sloveniji," zaključi Sočič.

Po besedah Mirana Šušteršiča je vsa izvirna glasbena produkcija v Novem mestu ostala zbrana predvsem pri dveh skupinah: Gonars in Bacili.

Osnovna organizacija ZK seveda ni nasprotovala kulturnim prireditvam ali nastopom različnih glasbenih skupin. Kljub temu so se pred koncertom in po njem pojavile težave v zvezi s plakatom, ki naj bi bil za nekatere sporen.

Osnovni namen plakata je bil informirati javnost o prihajajočem dogodku, vendar je bil, po besedah Pavleta Ajdiča, v skladu z ideologijo punka, torej provokativen, neposreden in družbeno kritičen.

Plakat za Solidarnostni koncert, je povzročil burne odzive. Prikazoval je podobo gole ženske z rano na čelu in nožem v levi roki. Gola ženska je predstavljala mladino, odprto, iskreno in ranljivo. Rana na čelu je simbolizirala prizadetost mladega človeka, nož pa je ponazarjal elementarno obrambno reakcijo, hkrati pa je bil tudi simbol punka, ki ostro nastopa proti malomeščanski miselnosti in ustaljeni kulturi.

Koncert Janija Kovačiča, ki je potekal 21. aprila 1980 na Gimnaziji Šentvid v organizaciji ŠŠU in OO ZSMS, je povzročil določene zaplete, potem ko je bila pogodba za izvedbo že podpisana. Odločitev o izvedbi naj bi sprejeli na sestanku DS. Po mnenju OO ZSMS pa DS lahko odloča le o prostoru, medtem ko idejna zasnova koncerta ni v njegovi pristojnosti. Finančna sredstva so bila odobrena s strani ŠKD, ki z njimi lahko prosto razpolaga. Učenci so pri izvenšolski dejavnosti samostojni.

V reviji Stop so 19. junija 1980 objavili stališče izvršnega odbora ŠKUC-a glede koncerta ob Dnevu mladosti. Odbor je izpostavil, da je nastop vodilnih domačih pop-rock izvajalcev, Pankrtov, na lanskem koncertu ob Dnevu mladosti pomembno prispeval k uspehu prireditve in to brez kakršnih koli nezaželenih stranskih učinkov. Po mnenju odbora to velja tudi za večino punk-rock in novovalovskih koncertov, ki so bili v zadnjih dveh letih prirejeni v Študentskem naselju.

Tednik Mladina (št. 47, 20. november 1980) je pod naslovom Črno-beli šok v Trbovljah poročal o organizaciji in prepovedi alternativne likovne razstave v Trbovljah. V petek, 26. septembra, je črna trboveljska dolina postala še bolj črna, saj so jo polepili s črnimi plakati krvave črne vsebine. Razstavo so prepovedali po hitrem postopku. Predlog za prireditev je podal Trboveljčan Dejan Knez, ki je k projektu povabil tudi ŠKUC, kot centralno slovensko študentsko kulturno institucijo.

Otvoritveni program je vključeval uvodni govor, štiri rock skupine (Kaos in Protest iz Rijeke, Berlinski Zid iz Ljubljane ter Laibach iz Trbovelj) in projekcijo kratkometražnih filmov Davorina Marca. Z likovnimi deli bi sodelovali Milan Erič iz Maribora, Srečko Bajda iz Žalca, Boris Zaplatil in Dušan Mandič iz Ljubljane, Vesna Veberič iz Murske Sobote, Davorin Marc iz Kopra ter Dejan Knez in Bine Žerko iz Trbovelj. Za realizacijo projekta sta bila predvidena prostora: trboveljska Galerija in foyer Delavskega doma.

Na dan dogodka naj bi v gledališki dvorani Delavskega doma nastopili Neca Falk, Predmestje in lokalni rokenroler Aleksander Jež. V dvorani je bilo le nekaj čistokrvnih Trboveljčanov, ki so glasno izražali nezadovoljstvo nad slabim programom. Dovoljenje za otvoritev razstave so pridobili šele naslednji dan, 27. septembra, čeprav še ni bilo uradno potrjeno. Odgovorni na ZSMS so dovolili plakatiranje, čeprav so pozneje trdili, da so organizatorji prinesli v ogled drugačne plakate, kot so bili dejansko razobešeni.

V noči iz srede na četrtek, 24.-25. septembra, so se v Ljubljani pojavili veliki črni plakati. V noči iz četrtka na petek pa so jih diverzantsko nalepili še v Trbovljah, preden so sploh dobili dovoljenje. Oddelek za notranje zadeve občine Trbovlje ni bil zadovoljen z dopolnjeno vlogo z dne 24. septembra, saj je zaradi naslovov skladb zahteval še vsebinski program, ki pa ga organizatorji večinoma niso imeli.

Fantje so imeli še težave z ozvočenjem in nabavo opreme, zato so rock koncert in predvajanje filmov preklicali. Upravni organ je zahteval pregled likovnih del in ugotovil, da so nekatera žaljiva in vznemirljiva, zato je avtor Dejan Knez (1961–) moral nekatere umakniti. Ker tega ni želel, je upravni odbor prireditev prepovedal. Razstava z naslovom Alternativa slovenski kulturi je vsebovala teme: razvoj rock kulture, punk ideologije in njene metamorfoze, mesto umetnostne avantgarde in možnost njenega obstoja, vprašanje pornografije in njeno mesto v umetnosti, množična kultura, vloga medijev, vloga anarhizma v umetnosti, vloga dekadence v umetnosti, likovni prostor in njegove možnosti, vprašanje angažiranosti v umetnosti, umetniška predstavitev ter vloga umetnosti in umetnika v družbi.

Predsedstvo OK ZSMS Trbovlje je v Mladini (št. 51, 18. december 1980) zapisalo, da so mladi v organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih, šolah in vodstvu enotni v tem, da želijo ustvarjati nekaj novega in naprednega. Pri tem opuščajo stare šablonirane okvire ter se borijo za pravičnejši svet. Vsi udeleženci so bili ob plakatih ponižani, ponižano je bilo njihovo delo, ustvarjanje in preteklost. Ob propagandnem materialu za razstavo in punk koncert so bili presenečeni in javno izražali, da tega ne želijo sprejeti. Vodstvo mladine je ocenilo, da obtožbe delovnih ljudi in občanov držijo, zato prireditve niso sprejeli, saj so menili, da jim ta nebi prinesla nič kaj pozitivnega.

Filozof Darko Štrajn (1949–) je v Mladini (št. 5, 5. februar 1981) glede trboveljske zadeve zapisal, da samo strinjanje ali nestrinjanje uredništva z odločitvijo Republiškega sekretariata za notranje zadeve samo po sebi ne šteje. Dokler je odločba imenovanega organa veljavna, je namreč ni mogoče javno izpodbijati. Po njegovih besedah je izbruh v Trbovljah eden prvih simptomov konfliktne situacije, ki se je začela artikulirati v naši množični kulturi.

Bine Žerko in Dejan Knez sta menila, da mladinsko vodstvo z vodenjem disko kluba neosveščeno manipulira ter tako vpliva na miselnost nekritičnih mladincev. Na disko plesih se zbere vsaj tristo mladih, ki ob disko ritmih plešejo, medtem ko zunaj pijejo, ker v prostoru ni dovoljeno kaditi.

Pod psevdonimom je Franc Anton Xaver dodal še, da mladinska organizacija v štirih letih ni uspela organizirati niti enega samega punk koncerta v dvajsettisočglavem mestu. Po njegovem mnenju to ni značilno le za Trbovlje, temveč za večino slovenskih mest. Vse, kar diši po drugačnosti, neznanem ali nepreizkušenem, je sprejeto z nezaupanjem ali celo prepovedano. Kulturno mrtvilo, pasivnost in neinventivnost so posledice takšnega zgodnjega zatiranja.

Oblike delovanja mladinskih organizacij so zastarele in jih je treba korenito spremeniti, saj bi morale te organizacije omogočati uresničevanje enakopravnih interesov mladine, vseh njenih plasti: od delavske do študentske, od športne do glasbene, od pohabljene do zdrave. Današnje mladinske organizacije pa so, kot opozarja Xaver, preveč enostranske, neaktivne, zapečkarske in odtujene od resnične mladine.

Očitek, da je bil trboveljski projekt delo zaprte, vase zaverovane družbe ekstravagantnežev, ni upravičen. Nasprotno, ta »zaprta družba« je želela svoje delo in razmišljanje predstaviti vsem, na vpogled in v presojo. Po mnenju sodelujočih bi prireditev spodbudila širši krog ljudi k razmišljanju, kritiki in odprti polemiki.

Skupina Laibach, ki jo je sredi osemdesetih let alternativna elita postavila na podest alternativne kulture, tako v Ljubljani kot tudi na mednarodni underground sceni, je začela delovati leta 1980 v industrijskem mestu Trbovlje, kjer se je sprva ukvarjala predvsem z likovno umetnostjo. Že na samem začetku so člani s svojimi umetniškimi akcijami in izraznim slogom provocirali oblast ter izzivali ustaljene kulturne norme.

Posebna značilnost skupine je bila stalna provokacija oblasti, ki se je izražala že v samem imenu. Nemška oblika za Ljubljano - Laibach je bila v kolektivnem spominu tedanje Jugoslavije tesno povezana z nacistično okupacijo, zato je skupina že od začetka vzbujala sume o povezavah z nacionalsocializmom. Zaradi tega je bila v Sloveniji med letoma 1983 in 1987 uradno prepovedana uporaba imena Laibach, kar pa ni preprečilo njenega nadaljnjega delovanja pod drugimi oblikami umetniškega izraza. (Barber-Keršovan, 2005)

Bralka Sonči Globokar je v Nedeljskem dnevniku 11. aprila 1981 objavila pismo, v katerem je zapisala, da je slovenski punk vsekakor še ena nova oblika posnemanja, pri kateri je zelo malo izvirnosti. Po njenem mnenju gre za prikazovanje sveta v črno-beli tehniki, skozi očala, neobčutljiva za barvne odtenke. Punk naj bi bil beg v svet iluzij, z geslom: Tu se ne da ničesar spremeniti, ustvarjajmo si svoj svet, kljubujmo družbi, saj smo poglavje zase. Opozarja tudi na vpliv množice in nevarnost enačenja posameznika z njo.

V primeru, da imate na voljo dodatne koristne informacije ali opažene nepopolnosti, jih bomo z veseljem vključili v sam zapis.

Se nadaljuje...