Fokuspokus (2025)

30/07/2025

Marko Crnkovič Za zgrožen odziv nad vojaško-veroučnim taborom je v bistvu kriv poslanski “lodnasti pajac” (kot mu pravi Matjaž Gruden), ki je prestrašenim in za lastno varnost zaskrbljenim rojakom pred časom svetoval, naj se včlanijo v strelska društva, da bodo prišli legalno do orožja; politiki sami — torej SDS in še kak njihov sorodnik — pa da bodo poskrbeli, da v Kazenskem zakoniku ne bo več prekoračenega silobrana.

Sam pravim, da mladi verniki, ki se bodo udeležili požegnane vikend streljačine, niso nevarni osebki. Orožja zagotovo ne bodo odnesli s tabora domov in šli na morilski pohod v romsko naselje ali na osnovno šolo. Če kdo, je nevaren osebek dotični poslanec, ker bo s svojim brezumnim, državljansko primitivnim nakladanjem pripomogel k temu, da bo do morilskega pohoda nekega dne res prišlo, ko se bo nekemu njemu podobno mislečemu norcu konkretno utrgalo.

Zato pa pozdravljam potezo Gibanja Svoboda, ki je mladega desničarskega jagra naznanilo tožilstvu zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Kaj si vendar ta paglavec domišlja?! Da nam bo nekaznovano sral na glavo, ker je slučajno poslanec in mu to kao pripada?!

https://fokuspokus.si/katoliski-vikend-vojaskih-vescin-z-bogom-orozje-1038889

19/07/2025

Marko Crnkovič ➡️ Po dekletovi zaslugi znameniti fant je imel očitno prav, ko je v video napovedniku za njun ljubezenski intervju v Jani samozavestno napovedal, da se bo ta številka revije prodajala “kot sveže žemljice”. Da se (je) res, sem se prepričal v petek dopoldan — torej tri dni po začetku prodaje in štiri dni pred remitendo —, ko sem klonil pod vplivom profesionalne in tračarske radovednosti in hotel kupiti svoj izvod, pa mi je trafikantka povedala, da je Jane zmanjkalo.

Ker mi je tečno tekati po mestu in iskati razgrabljeno štampo, sem nazadnje v digitalni Trafiki 24 kupil PDF nadomestek za 1,65 evra. Počutil sem se kot ta zadnji trač operater.

Recimo, da je bil ta drobiž moj prvi prispevek k sreči Urške Klakočar Zupančič in Bora Zuljana. Tole je pa drugi.

https://fokuspokus.si/urska-klakocar-zupancic-in-bor-zuljan-ali-mali-oglas-za-dr-roman-10388204

17/07/2025

Vesna V. Godina ➡️ Ključno vprašanje, o katerem bi bilo treba ob ugotovitvi, da se iz genocida v Srebrenici nismo nič naučili, resno razmisliti, je to, ali ljudje še sploh premorejo toliko socialnih veščin in vesti, da bi o genocidih lahko razmišljali onkraj neoliberalnih logik. In praks. Torej na način moralne presoje.

Zdi se, da je takih ljudi vedno manj. Da jih je danes manj kot recimo trideset ali štirideset let nazaj. In že takrat jih je bilo manj kot pri generaciji njihovih dedkov in babic. Izginjanje moralnega imperativa na ravni libidinalnega ustroja posameznikov v današnjih zahodnih družbah, ki poteka že od 2. svetovne vojne naprej in ki ga večina pedagoške in psihološke stroke vidi kot nekaj dobrega, zaželenega, naprednega, “novega” — v primerjavi z nekdanjim libidinalnim ustrojem —, je namreč povezano z vedno večjo brezdušnostjo. Z vedno večjim demonstriranjem brezbrižnosti do trpljenja drugih.

Iz te perspektive je neodobravanje dejstva, da je Izrael med izvajanjem genocida nad Palestinci v Gazi pobil že skoraj 60.000 ljudi — od tega približno polovico žensk in otrok —, znak nedozorelosti. Brezbrižnost pa je znak odraslosti. Realističnega pogleda na svet. Gre za to, da je treba biti odrasel. Razumeti, da je svet pač takšen. Da se to nujno dogaja. Nekaterim. Drugim. In dokler niso ubili mene ali nas, je v redu. Principielna vprašanja niso zaželena. So otročarija.

https://fokuspokus.si/zanikati-genocid-biti-odrasel-biti-realist-biti-brezdusen-10388033

15/07/2025

Matjaž Gruden ➡️ Poleg množične udeležbe ljudi, ki ne premorejo niti minimuma kritičnega poznavanja lastne zgodovine ali pa se nanjo požvižgajo, je še posebej zaskrbljujoča pozornost in udeležba politike na Thompsonovem koncertu.

V poskusu legitimizacije nesprejemljivega so bili nekateri sicer pametnejši od drugih. Medtem ko se je hrvaški predsednik vlade z obiskom “samo” glavne vaje pred koncertom izognil tveganju, da bo obtožen koketiranja z nacionalističnimi in ustaškimi simboli, je njegov bivši slovenski kolega veselo zakorakal v to past.

Še globlje je zabredel njegov strankarski kolega in evropski poslanec, ki je ponosno objavljal posnetke v majici, na kateri se je hrvaški državni simbol začel z belim in ne z rdečim poljem v zgornjem levem kotu.

Slišali pa smo tudi, da Thompsonov na koncertu izrečeni pozdrav “za dom spremni” ni ustaški, ampak da gre za hrvaško kulturno dediščino iz neke opere iz 19. stoletja. To seveda sodi v kategorijo pojasnil, da nacistični kljukasti križ izvira iz hindujske folklore. Da ne omenjam pojasnil, da ni šlo za poveličevanje ustaštva, temveč zgolj za izkazovanje ljubezni do boga, družine, domovine. Ker kot je znano, se ustaši v opravljanju svojih zločinskih del in nalog niso nikoli sklicevali na boga in domovino.

Če kaj, je omenjanje teh vrednot v kontekstu tistega, kar smo spremljali na zagrebškem hipodromu, žalitev za vernike in za vse nas, ki iskreno ljubimo družine in svojo domovino — a svoje ljubezni ne dokazujemo s sovraštvom do drugih.

https://fokuspokus.si/fasizem-in-anti-antifasizem-vracamo-se-tja-kjer-smo-nekoc-ze-bili-10387854

13/07/2025

Darinka Pavlič Kamien ➡️ Če bi bil Orwell še živ, bi iz obupa raztrgal svojo lastno knjigo. Kaj je 1984 proti 2025? Pravice so postale politična koreografija, genocid semantična zmeda, Organizacija združenih narodov pa organizacija združenih bolj v nemoči in tišini kot v ukrepanju.

V tej paradi moralnega bankrota igra vlogo gnjavatorke posebna poročevalka ZN za Palestino Francesca Albanese. Kako si drzne?! Kako si drzne poročati o genocidu v Gazi? Kako si drzne kritizirati korporacije, ki si med okupacijo polnijo žepe? Lahko bi molčala kot generalni sekretar ZN, ki je očitno dvignil roke od vsega. Kot večina svetovnih voditeljev. Kot Evropska unija.

Ker pa si Francesca Albanese drzne, so ZDA — z izjemnim satiričnim timingom — uvedle sankcije proti njej prav med njenim obiskom v Sloveniji. Seveda. Kaznovati je treba tistega, ki pokaže na resnico. Ne tiste, ki pritiskajo na sprožilce. Ne Marca Rubia, ameriškega državnega sekretarja, alergičnega na pravičnost, ki je poročevalko označil za grožnjo ameriški suverenosti. Ker če res kje trpi ameriška suverenost, potem je to gotovo v Gazi! Poročanje o genocidu je hujši zločin kot genocid sam. Kot če bi kaznovali gasilca, ker je poklical okrepitve, ko je gorela hiša.

https://fokuspokus.si/francesca-albanese-je-zadnji-glas-postenosti-v-paradi-moralnega-bankrota-10387662

02/07/2025

Marko Crnkovič ➡️ Nedavno je ponekod po Sloveniji visel plakat društva Ženska svetovalnica. Na fotografiji je bilo videti dečka, starega sedem, osem let, s podplutbo na desnem licu in s pikico nad desno obrvjo. Da bi bilo jasno, kaj je eno in kaj drugo, je ozaveščevalni kreativec dodal puščici in legendi: češ, pikica je “materino znamenje”, podplutba pa “očetovo znamenje”. Spodaj pa piše: “Za prijavo nasilja pokličite 113.”

Sam plakata nisem videl, sem pa v desničarskem mediju — ob katerem mi ponavadi sicer gre na kozlanje — zasledil zgrožen zapis o plakatu. Konkretno, o “enem od mnogih orodij tako imenovane feministične agende”, o “toksičnem feminizmu”, o “očitni diskriminaciji moških” — in seveda o blaznih milijonih evrov, ki da jih nevladniki kasirajo od “državnega aparata”, ki “ne varuje naroda, ampak ga iztreblja”.

Tudi jaz ne maram nepremišljenega, kao dobronamernega levičarskega dušebrižništva.

https://fokuspokus.si/patriarhat-je-vir-vseh-podplutb-na-levem-licu-desnem-licu-10386938

06/06/2025

Marko Crnkovič ➡️ Predstavljajte si to prijaznost slovenskih ponudnikov turističnih storitev — ne nujno samo v Termah Čatež —, če bi tuje in domače goste namesto z dražjo vstopnino za neke vsepovsodne praznike razveseljevali s popustom za specifične državne praznike. Da bi recimo Hrvatom dali toliko in toliko popusta za obletnico Oluje, Avstrijcem za Neutralitätserklärung, Italijanom za Fešto della Repubblica, Madžarom pa za Az államalapítás ünnepe. Whatever. Itd. Nam domačim pa seveda najmanj trikrat: vsaj za Prešernov dan, za dan državnosti in za dan samostojnosti in enotnosti.

Lahko bi šli še dlje in vzradostili goste iz še bolj oddaljenih držav. Recimo s popustom Francozom za fête nationale du 14 juillet. Ali podobno. Državne praznike v katerikoli svetovni državi se dá poguglati v minuti, samo pravega človeka moraš imeti na blagajni.

Česa takega tuji turisti ne bi nikoli pozabili in bi se spet in spet vračali — in porabili več, kot bi na račun naše prijaznosti prišparali.

Rekli bi: “V Sloveniji so turizem ljudje.”

https://fokuspokus.si/turizem-smo-oderuhi-ali-za-vse-so-krivi-bademajstri-bojana-petana-10385044

03/06/2025

Marko Crnkovič ➡️ Ne bom polemiziral, ali je to, kar Izrael počne v Palestini, skladno z genocidom, kot ga definirajo mednarodni akti in različne pravne teorije. Hočem samo reči tole:

1. V vsakdanji, politični, medijski, konverzacijski, laični rabi je vseeno, ali umiranju in trpljenju Palestincev v Gazi rečemo genocid ali ne, ker bodo otroci in nedolžni civilisti neglede na to umirali in trpeli še naprej.

2. Moralna, moralistična obveznost označevanja umiranja in trpljenja Palestincev z genocidom je ne samo izraz sočutja do žrtev, ampak tudi odraz individualne in politične nemoči, da bi tem grozotam naredili konec.

3. Zahtevati uporabo določenega izraza za definiranje oz. označevanje nečesa — in obsojati neuporabo — je fenomen z nedemokratično, totalitarno tendenco, da bi vsi mislili enako, torej po naših merilih pravilno.

4. Obvezna raba neke besede je jezikovna bizarnost: čeprav se ljudje — ne samo v Sloveniji — izražajo vse bolj nerazumljivo in nekoherentno, pa po drugi strani v določenih primerih terjajo namišljeno eksaktno izražanje.

https://fokuspokus.si/genocid-v-gazi-pahor-ne-bi-rekel-paradiznik-ali-paradajz-10384792

02/06/2025

Marko Crnkovič ➡️ Moja mama je na današnji dan stara natanko 94 let, 5 mesecev in 16 dni. Njeno zdravstveno stanje in splošno razpoloženje sta za njeno starost značilna. V zadnjih petih let in pol, odkar ni več pri močeh, da bi skrbela sama zase — kar ji je do nekega skoraj usodnega dne uspevalo z osupljivo učinkovitostjo, pedantnostjo in iznajdljivostjo —, je v trenutkih zlovoljnosti dajala včasih vedeti, da ji je življenje začelo presedati. “Ko bi me le že enkrat hudič vzel,” se je tu in tam pridušala: “Če bi se mogla, bi se sama fentala!”

Zdaj tega več ne govori. Kognitivni upad — kar je strokovno leporečje za to, da starci znajo biti zmešani, še ko so pri sebi — je že preveč napredoval, da bi razmišljala o eksistencialističnih vprašanjih življenja in smrti. Zato o tem razmišljam jaz. Ne prvič, ampak prvič resno in zares.

Mamino življenje v domu starejših občanov je zdaj že pol leta zreducirano na to, da se heca z osebjem in se v usodo vdano pritožuje — meni, ne osebju — nad nepomembnimi malenkostmi. Sicer pa cele dneve gleda skozi okno in fantazira, da me videva vsak dan, ko tam mimo peljem psa na sprehod in/ali se lubčkam z neko žensko, nje pa ne pridem pozdravit.

Kadar pa res pridem na obisk, mi pripoveduje podobno izmišljene ali predelane, iz davnih in nedavnih doživetij in dogodkov sestavljene zgodbice. V njih nastopajo živi in mrtvi, vsi sinhronizirani v enoten narativni čas.

Rad grem k njej, ker ji polepšam dan. To je veliko zadoščenje. Naučil sem se igrati vlogo potrpežljivega in spodbudnega sina. Čeprav me mori, da je moja optimistična fasada samo nemoč, če ne celo brezbrižnost pred neizogibnim iztekom roka uporabnosti človeka.

Mamo najbolj razveselim, če ji rečem, da je utelešenje pregovora, da kopriva ne pozebe. To je najina priljubljena interna šala. Dejansko je mama izjemno trpežna. V teh petih-plus letih je dala skozi dve hospitalizaciji, tri ali štiri urgence in nekaj pregledov, pa korono, pljučnico, šivanje globoke rane, pa padec in zlom stegnenice in operacijo — po kateri se je končno sprijaznila s selitvijo v dom —, nazadnje pa še karcinom dojke, ki je za happy end šel stran samo s tabletami.

Ampak da ne bo pomote: moji mami ni lahko, a ne trpi. Še posebej ne neznosnih bolečin. Po nobenem kriteriju se ne bi mogla kvalificirati kot kandidatka za prostovoljno končanje življenja. Pa tudi če bi bog ne daj izpolnjevala medicinske pogoje, ki jih našteva predlagani zakon, ne bi nikoli pomislila na takšen izhod v sili. Za to dam roko v ogenj. Neglede na vse, kar je kdaj rekla, ko ji je bilo težko. Življenje je nekaj, česar se človek instinktivno oklepa do zadnjega.

Seveda pa mame tudi jaz sam ne bi k temu nagovarjal. Če bi neznosno trpela, bi neznosno trpel z njo. Ker bi itak vedel, da bom na koncu jaz tisti, ki bo preživel.

Takšno je osebno ozadje mojega razmišljanja o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

https://fokuspokus.si/moja-mama-se-oklepa-zivljenja-ali-zakaj-sem-za-zppkz-ceprav-sem-proti-10384645

31/05/2025

Marko Crnkovič ➡️ Nataša Pirc Musar z neudeležbo na spominski prireditvi (in neodgovarjanjem na njihovi pismi) daje Novi slovenski zavezi vedeti, da zanjo niso spravni partner, s katerim bi se bila pripravljena pogovarjati in sodelovati. To je ošabno. Res je, da je NSZ — s svojci pobitih vred, ki jih dejansko ali domnevno zastopa — moralni dedič domačih izdajalcev. Celo politični simpatizer le-teh.
Toda če bi tako imenovana tranzicijska ali postkomunistična oblast — kot ji napačni očitarji radi rečejo — resno mislila s spravo, bi se morala sprijazniti s sogovornikom, kakršna je NSZ. Morala bi se sprijazniti, da gre za pokopavanje kosti domačih izdajalcev in kolaborantov, ki bi ali bodo nepokopani kot zombiji vstajali od mrtvih in se vračali v današnji čas in še globoko v preteklost.

To je vendar sprava, za božjo voljo! Da civilizirano pokoplješ tiste, ki si jih (nekoč) ubil. In/ali tiste, ki jih še po zmagi nisi mogel nehati ubijati. Iz maščevanja. Ali za vsak slučaj. Ali zakaj že.

Še enkrat: povojne poboje je predsednica sama na “svoji” slovesnosti označila kot zločin. V čem je torej problem? Kaj bi jo stalo, če bi šla še na slovesnost, ki jo organizira NSZ, ali če bi slovesnost organizirala UPRS in NSZ skupaj? Kaj NPM sploh hoče?

NSZ in drugim neutolažljivim antikomunistom pa bi tudi lahko že enkrat kapnilo, da sklicevanja na krivdo in greh in pietetnega pokopavanja mrtvih ne morejo prodajati kot moralnega preporoda, ki da bo končno pripeljal do sprave. Ker nismo tako naivni.

Fasadna pietetnost NSZ je namreč politična krinka za promocijo antikomunizma — ki ga itak nikjer več ni, a pride prav kot strategija — in za kulturni boj nasploh proti nedesni oblasti. Strohnele kosti pobitih so samo rekvizit. Trojanski konj, s katerim se politična desnica poskuša zavihteti (nazaj) na oblast.

https://fokuspokus.si/sprava-je-farsa-strohnele-kosti-so-samo-rekvizit-10384605

29/05/2025

Vesna V. Godina ➡️ Problem, ki ga odpira zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, je identičen problemu pravice do svobodnega odločanja o rojevanju otrok. Iz permanentnega pritiska, da bi ustavno pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok — ki je zapisana v ustavo že iz časov socializma —, smo se naučili, za kaj pri celi stvari gre.

Gre za to, da je že življenje zarodka sveto. Da je zarodek živ človek od trenutka spočetja. In da niti lastnega življenja, ki in kot ga je ustvaril Bog, človek sam ne sme prekiniti. Tudi če nosečnost in porod ogrožata mater. Ker če b***a nosečnica ali porodnica nastradali, morda celo umrli, je to del božjega načrta. Del božjega reda. Ki je človeku nedojemljiv. In v katerega človek ne sme niti dvomiti, kaj šele, da bi se mu zoperstavljal.

In tako kot pravica do splava postavlja človeka — ali še bolj grozno: mater! — nad boga, ideja o prostovoljnem končanju življenja počne isto. Misel, da je človek nad Bogom, slovenske desničarske katolike navdaja z gnevom in grozo. Posledica tega so netočne, celo smešne in komične argumentacije.

Takšen je bil argument ene od zvezdnic slovenske desnice, ki ne zamuja priložnosti, da pove kakšno neumnost. Tokrat je prispevala ugotovitev, da bo zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pripeljal do tega, da bo tudi pubertetnik, ki ni zadovoljen sam s seboj, lahko zahteval pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.

https://fokuspokus.si/gnev-in-strah-desnice-pred-pomocjo-pri-prostovoljnem-koncanju-zivljenja-10384418

27/05/2025

Marko Crnkovič ▶️ Ko gre kaj narobe, gre narobe vse. V taki situaciji je zdaj recimo aktualna vlada. Vsaka poteza se zdi narobe. Ali izjava. Tudi če ni narobe. Čeprav ponavadi je. Ampak tako pač je, če greš ljudem na živce.

Če bo prevzela oblast tista druga vlada, ki jo na volitvah namerava prevzeti — in jo bo po mnenju skoraj vseh res bo —, pa bo naša edina tolažba, da bodo tudi ti povratniki oz. nasledniki šli skoraj vsem na živce. Ne seveda enim in istim, ampak vseeno se bo zdelo vse narobe. S to razliko, da bo marsikaj zelo verjetno res narobe.

Naredimo torej primerjavo, nad čem se zgražamo zdaj in nad čem se bomo zgražali potem.

Recimo: premieru je bila všeč veverica, ki si je našla domek na alieniranem poslopju vlade. Na Facebooku je objavil posnetek živalce, ki skaklja tam okrog, in prosil podložnike, naj pomagajo najti ime zanjo.

A ta marnja se zdi nergačem prozorna in nesramna propaganda. Goloba imajo za debila, ki da pri vseh svojih polomijah — izrečenih in/ali uresničenih — nima pametnejšega dela, kot da se preserava s prikupnimi fotkami in si dela ratinge s poceni priljudnostjo.

To je neargumentirano, banalno, trivialno in magari krivično — je pa razumljivo. Zoprneže pomilujemo, ne moremo pa reči, da nimajo prav. Njihove frustracije ne bodo anulirale volitev. Percipirana brezveznost veverice je znak, da vlada dela vse narobe.

https://fokuspokus.si/brezosebna-oblast-nic-veveric-slovenija-je-pred-izbiro-10384247

Fokuspokus