17/12/2025
KAJ POMENI JIMMY MENI
Drugo leto bo 10 let, kar smo na založbi odkrili Larcenetovo Brodeckovo poročilo. V slovenskem prevodu Katje Šaponjić je izšlo leta 2017. Nismo vedeli, da izdajo sestavlja tudi šubr. Denarja smo imeli komaj za tisk knjige, pa še pri tem smo imeli srečo, da je črno-bela. Pojma nismo imeli, v kaj se spuščamo. Brodeck je bil leta 2016 predebela in v vseh ozirih prekompleksna knjiga za nas, zelence. In to smo vedeli. Ampak smo vedeli tudi, da gre za preizkus. Včasih je treba per aspera, da bi se izkazalo, a si material za ad astra. ☺️
Brodeck je uspel. Ne brez težav, ampak je. Knjiga je v teh letih postala zaželena zbirateljska tarča, ravno zadnjič nam je nekdo povedal, da jo je na Bolhi en prodajal za 300 eur.
V življenju vsake zagrizene založbe je nedvomno par naslovov, ki so zapisani v kateri od mapic spodnjega predala pisalne mize. Na mapi piše "pobožne želje". Tudi v naši mapi je bilo nekaj takih naslovov. In vedno je na prvih dveh mestih pisalo
1) Jimmy Corrigan (al pa karkol, kar prodajo, od Chrisa Wara),
2) Watchmeni.
Jimmy je bil sprva zgolj sanjarija, ena tistih knjig, za katere vnaprej veš, da je skoraj nemogoče. Toliko stvari se mora sestaviti prav, da bi se vrata sploh priškrnila. Šest let smo, se mi zdi, čakali. Vsakič znova - ne. Dokler ni naša Zala začela redno obiskovati sejmov. In dokler ni ena od agentk avtorju povedala, da se zanimamo za Linta. To je bil namreč naš prvi poskus. Ker je tanjši in ker je skromnost lepa čednost. Ampak Linta je avtor v vmesnem času vključil v Rusty Brown, svojo še tolstejšo izdajo, in ga ni bilo več mogoče kupiti posebej. In tako smo prišli do Jimmyja Corrigana.
Avtor je šel baje na našo spletno stran. Ko je tam videl, kaj delamo in kaj smo doslej že izdali, posebej, ko je videl, da smo izdali Tukaj Richarda McGuira, je agentka sporočila: "Nakup pravic za Slovenijo je mogoč."
Ampak potem potrebuješ še dovolj odpuljeno prevajalko. Z Vesno Velkovrh Bukilica nam je padla v med ne le sekira, marveč cela orodjarna. Mislim, da trenutno v Sloveniji ni druge prevajalke, ki bi se tega lotila. In ki bi prevod opravila s tako bravuroznostjo. Zavedam se, da strokovna komisija za Sovretovo nagrado stripa še vedno ne jemlje dovolj resno - in itak je Vesna to nagrado prejela že leta 2004 -, ampak za tole bi morala prejeti vse možne nagrade, ker tole ni prevod. Tole je napor pojma. Eksplozija. Tu ti že srajčka vzame 1 teden.
In potem je treba še postaviti. En postavljalec ni mogel biti dovolj. 380 strani je obsežno že, ko to ni Chris Ware. Mačko in Juš sta dala vse od sebe, tudi za korekture. Tu je velikost črk lahko tudi 3pt. Večkrat. Tu je fontov milijon - in niso priloženi originalnim datotekam. Tu je napisov na stavbah milijon, Ware pa črke obravnava kot vizualni, tj. slikovni element, enakovreden ostalim. Z njimi dela, kot da gre za del risbe. Kar nastane, je domala neprevedljivo.
Vse to sem vedela. Nisem vsega povedala kolegicam na založbi. Ker je ne bi delali. In nisem vsega povedala Nejcu. Ker ne bi odobril finančne konstrukcije. S to knjigo smo namreč v minusu tudi, če prodamo celo naklado, tako zahtevna je njena priprava, in tako drag je tisk. Če bi bil_a direktor_ica te založbe kdorkoli drug, bi jaz za to, da je Jimmy Corrigan uvrščen v naš program na tako nerazvitem trgu, kot je naš, ko gre za strip, letela. S pospeškom.
In dejansko sem vmes parkrat pomislila, da bi odpustila samo sebe.
Ko sem šla včeraj v tiskarno in mi je Simon prinesel prvi izvod ter mi ga podal, se je v meni nekaj zlomilo. Če mi ne bi bilo nerodno, bi se verjetno zjokala ko otrok. Zdaj lahko priznam: dokler je nisem videla, nisem verjela, da bo res izšla. Še zdaj, ko jo imam pred seboj na mizi, ko to pišem, ne verjamem zares. Ne upam si je odpreti. To je prva naša knjiga, ki sem jo čez noč pustila v avtu. Po naravi nisem plašen človek. Ampak nisem mogla. Ob treh ponoči sem ležala v temi ko insomnična sova in razmišljala, da imam zunaj v avtu slovenski prevod Jimmyja Corrigana. In da se mi verjetno sanja.
Moje delo, če pa kaj ni, pa ni dolgočasno. Toda njegovo središče je izdajanje knjig - in to po toliko in toliko ponovitvah dovolj dobro obvladaš, da te prav vsak izid ne vrže povsem iz tira. Vsakega sem iskreno vesela, ampak del mojega dela je tudi rutina.
Samo ne danes.
Danes je moje delo sežeto v zavest, da smo si, kot takrat z Brodeckovim poročilom, spet postavili stopnico, katere višine, ko smo začeli, nismo mogli slutiti niti od oka - vedeli smo samo, da je obupno visoka. Morda previsoka za nas. Danes, ko je izšel Jimmy v slovenščini, stojimo na njej. Založbi je uspelo. Zdaj še ne vemo, kaj in koliko to pomeni, za kak dosežek gre dejansko. Preveč not smo še, vsaj zase to lahko rečem, preblizu je še. Ampak vsaj meni Jimmy govori eno: da je vredno. Kljub vsemu sranju, kljub nerazumevanju, na katerega pogosto naletimo, kljub nenehnemu boju za prostop v profesionalizem, kljub vsemu. Vredno je. Vsaj danes se zdi vredno.
In z vsem svojim bitjem sem neizmerno hvaležna Vesni, Maticu, Jušu, Darinki in Zali, pa tudi Ivi, Jerici, Špeli, Tinkari, Teji in Nejcu - brez ekipe bi bil Jimmy absolutno nemogoč. In tako ga vidim: kot spomenik ekipi. To mi pomeni Jimmy Corrigan.
Po letu težkih preizkušenj in bitk bi si verjetno težko želeli lepšega darila na njegovem koncu. In zato: thanks so much, Chris Ware, for this masterpiece - and we'll do our best to avoid going bust on account of its publishing. ;D
Anja