02/09/2026
900 EVROV, DA JE MOJA MAČKA PREŽIVELA: KDO SI LAHKO TO SPLOH PRIVOŠČI?
🐱Pred dobrima dvema tednoma je zbolel moj maček. Ker je nagnjen k nastajanju sečnih kamnov, kar je precej pogosto pri notranjih kastriranih mačkah, sem bila prepričana, da bo nevšečnost mogoče odpraviti z zdravili, kot do sedaj. Vsekakor nisem pričakovala, da bodo končni stroški zdravljenja nanesli 866,33 evra.🤢Pregled, zdravila, material, aplikacija zdravil.💊
Ker se je zdravstveno stanje slabšalo in zdravila sprva niso učinkovala, sem teden in pol vsak dan preživela na veterini, kjer je maček v gneči množičnih čipiranj mačk bil obravnavan, injektiran z zdravili in večkrat diagnosticiran z novimi zapleti. Vsakič, ko sem ob koncu pregleda odšla do blagajniškega pulta na recepciji, sem imela cmok v grlu: »kakšen bo strošek tokrat?«, »ali mi bodo zaračunali še kontrolo, ali ne?«, »včeraj sem plačala čez 250 evrov, danes zagotovo ne bo toliko«.😬
Ker imam svojega hišnega ljubljenčka seveda rada in si želim, da bo bolje, sem pristala na zdravljenje, tudi ko so me opozorili, da bo to prineslo dodaten strošek.🫰Kakšna izbira neki? Razumem, da zaposleni potrebujejo moje soglasje, a hkrati se ob teh vprašanjih vedno počutim čustveno izsiljena. Saj se dobro zavedajo, da odgovorni lastniki pač ne bodo svojim ljubljenčkom odrekli možnosti okrevanja.
»Piši dolg«, reče receptorka svoji kolegici, ko se po telefonu pogovarja z neko stranko. Očitno je tudi to praksa, da se ljudje zadolžujejo, ker ne morejo poravnati absurdno visokih stroškov veterinarske oskrbe. Pomislim, da če bi najin maček zbolel pred dvema letoma, ko sva bila s partnerjem slabšem finančnem položaju, si tudi sama ne bi mogla privoščiti njegovega zdravljenja.
👉Ko svojo izkušnjo delim s prijatelji, ugotovim, da moj primer ni osamljen in da si mnogi niso mogli privoščiti veterinarske oskrbe in zdravljenja. Imeti hišnega ljubljenčka v sistemu, kjer je njihova oskrba povsem tržna dejavnost, je postal razredni privilegij, oziroma je močno razredno pogojeno.
Lastništvo hišnih ljubljenčkov, odločitev glede izbire ljubljenčka in kvaliteta zadovoljevanja njegovih potreb (katero hrano kupiti, koliko krat obiskati veterinarja, nega), izhajajo iz dejstva, da so tudi naši hišni ljubljenčki del razreda, ki mu pripadamo sami.
🦮Hišni ljubljenčki so v 19. stoletju bili simbol malomeščanstva. Kar ne pomeni, da si delavski razred »ne želi« ali pa ni želel hišnih živali, ali pa »ne želi« najboljše možne oskrbe za njih, temveč da kapitalizem različno razporeja čas, prostor in denar, ki je potreben za njihovo dostojno oskrbo.
❗Imeti hišno žival je bil in je privilegij, ki se v praksi lahko izkaže že skozi vprašanja kot so na primer lastništvo stanovanja ali lastništvo avtomobila. Če živiš v najemu, je ta odločitev prepuščena lastniku stanovanja. Prevoz hišnih ljubljenčkov je z javnim prevozom omejen, ali pa veterinarske ambulante niso na dosegu javnega prevoza. Najbolj pa se kaže skozi možnost veterinarske oskrbe glede na osebni dohodek. Raziskava iz ZDA (An examination of US pet owners’ use of veterinary services, 2006–2018) je na primer pokazala, da imajo lastniki hišnih živali in uporabniki veterinarskih storitev višje dohodke in pogosteje lastno stanovanje, pri čemer so imeli tisti, ki so redno uporabljali veterinarske storitve, še višje dohodke.
V Sloveniji podrobnejših analiz, ki bi lastništvo hišnih ljubljenčkov postavili v razredni kontekst, še ni, a lahko iz prakse opazimo podoben vzorec. Sploh ker zdravljenje hišnih, kot tudi rejnih živali v Sloveniji v obliki javne oskrbe ne obstaja. Veterinarska dejavnost je od osamosvojitve prepuščena trgu in ni več javna služba. 🤑
Ko prebiram podobne izkušnje ljudi po družabnih omrežjih, pogosto zasledim komentarje, ki gredo v smeri »zakaj pa imate hišnega ljubljenčka, če veste, da si ga ne morete privoščiti?«, ali pa »neodgovorno je, da nekdo zavrne zdravljenje pri veterinarju, ker se mu zdi predrago«.
Na tej točki bi se lahko sprijaznila z dejstvom, da je imeti hišnega ljubljenčka v kapitalizmu pač malomeščanski luksuz, ampak zakaj mora biti sposobnost človeka, da živi z živaljo in zanjo dostojno skrbi, odvisna od njegovega dohodka, stanovanjske situacije, avtomobila in dostopa do storitve veterinarja? 😩
👉Kapitalizem namreč ustvarja protislovje: od skrbnika živali namreč zahteva, da je »odgovoren lastnik«, hkrati pa odgovornost prepušča njegovemu dohodku. Če človek nima denarja za skoraj 1000 evrov veterinarskega posega, je to razumljeno kot njegov osebni neuspeh.
Spreleti me, ko si na koncu izračunam skupni strošek veterinarske oskrbe. Pomislim, da bom na ta denar že nekako pozabila, ko bo mačku bolje, ampak dejstvo, da so se materialni pogoji življenja zaradi tega zame poslabšali, pa ostaja.
❗Alternativa zato ni odprava vezi med ljudmi in živalmi (veliko zgodovinskih primerov namreč priča o skrbi in pozitivnih izkušnjah delavcev z živalmi), ampak vzpostavitev družbe, kjer ta vez ni privilegij premožnih in kjer hišni ljubljenčki niso zgolj blago. To pa je mogoče z dostopno in javno veterinarsko oskrbo s sistemom zavarovanj za ljubljenčke, javnim prevozom, ki omogoča prevoz živali, podporo zavetiščem, odpravo komercialne (pasemske) vzreje, in zagotavljanjem stanovanj, ki omogočajo dostojno sobivanje nas in naših živali.❗
