06/11/2025
So trgovine in so Trgovine. Čeprav – za KOKO moramo priznati, da gre za trgovinico, ki pa ima veliko dušo in prekrasno energijo. Zvesta sem ji že vrsto let, saj v njej vedno najdem nekaj zase in svoje najdražje, poleg tega izredno rada kupim kaj od domačih ustvarjalcev in ustvarjalk.
Tokrat sem si izbrala uhane – kaj morem, nora sem na uhane in na blagajni rekla »Saj jih ni treba tako lepo zaviti, ker so za mene« - trudila se je namreč z modro pentljico na že itak lepo okrašeni vrečici. Pa me je malodane zgroženo pogledala in rekla »Potem je pa še posebej potrebno!«
Ja, res je. Le kolikokrat darilce privoščimo sebi – mislim, kolikokrat brez slabe vesti? In sredi zavijanja me še vpraša, »Ali še pišete za otroke?« in jaz vsa začudena, »Kako pa veste, da pišem?«.
»Seveda vem. Imamo vaše Zaspančke.«
In potem je stekel pogovor kot da se poznamo 100 laških let ;-)
No, temu se reče osebni pristop. Da je občutek, ko zapustiš tako trgovino, precej drugačen od tiste z avtomatskimi blagajnami, najbrž ni potrebno reči. In da se bom vrnila, najbrž tudi ne.
Priporočam obisk – praznični dnevi se približujejo in kaj je lepšega kot podariti nekaj lepega unikatnega izpod slovenskih rok?
Tudi sama knjigam, ki jih pošljem bralcem rada priložim zahvalo: »Hvala, ker podpirate slovenske avtorje.«
