15/04/2025
Prejšnji teden, sredi dela, sem doživela kolaps sistema.
Ne, ni se sesul CRM. Ampak jaz.
Kar naenkrat sem na enem očesu namesto slike zagledala polno temnih p*k.
Panika. Glava polna vprašanj. V tistem trenutku mi ni preostalo drugega, kot da jo mahnem proti urgenci — z nič kaj dobrim občutkom.
Na srečo se je vse skupaj (vsaj za zdaj) končalo dokaj dobro. Čeprav… še ni čisto končano.
In če sem iskrena — to je bilo že drugič letos. Drug simptom, druga zgodba, a isti opomnik.
Očitno mi vesolje nekaj sporoča.
Ko te telo ustavi, ni več prostora za "samo še tole dokončam". Vsaj naj ga ne bi bilo. A vseeno – kolikokrat potrebujemo udarec po glavi, da to res dojamemo?
Takrat ne obstajajo ne roki, ne objave, ne projekti.
Obstaja samo eno vprašanje: Bom ok? Bom dovolj ok, da bom lahko še s svojimi najdražjimi?
Nisem si mislila, da me bo telo tako na hitro ustavilo. A najbrž si tega nihče ne misli.
In vendar… sem predolgo ignorirala tihe opomnike.
Ta izkušnja me je znova spomnila na nekaj pomembnega:
Če delaš, gradiš kariero, vodiš podjetje, skrbiš za druge, ustvarjaš, rešuješ… poskrbi tudi zase.
Ker če te ustavi telo, ni CRM sistema, ki te bo rešil.
Tale objava ni tu, da zbira simpatije.
Je tu, ker sem morala to najprej slišati sama. In morda pomaga še komu.
Tu je zato, da te spomni: tvoje zdravje ni motnja v urniku. Je temelj vsega.
In ker vem, da se glava in srce najlepše razbistrita v naravi…
če se ti kdaj zazdi, da bi šel(a) z mano na kak hrib, da zadihava skupaj — javi se.
