SLO časi, kraji, ljudje, Ljubljana (2025)

28/07/2025

👸🏻 Maria Irma Wurmbrand-Stuppach Georgevits - Zgodba ormoške grofice 🤴 2/2

Irma in Guido nista imela otrok, vendar je imel Guido posvojenca Casimirja von Sarközy-Georgevits. Irmina hči Maria Wurmbrand (na fotografiji) se je leta 1936 zaročila s Casimirjem von Sarközyjem, grofičinim posvojencem, vendar ni znano, zakaj do poroke ni nikoli prišlo. V ormoškem gradu so velikokrat gostili razne plemiške družine in znance ter prirejali zabave in love. Zaradi tega lagodnega življenja, je bila grofovska družina zelo zadolžena.

Druga svetovna vojna jih je praktično obšla. Irma in Guido sta v gradu živela vse do konca vojne, ko je nova oblast prevzela grad in posestvo ter izselila družino Wurmbrand-Georgevits. O tem dogodku je Zdenko Zavadlav, ki je bil prisoten, zapisal: "Oprema gradu je še kar ohranjena, čeprav je grad 'dal skozi' Ruse in Jugoslovane. Velika pravokotna, s svečami osvetljena jedilnica. Dolga miza, kot jo poznamo samo iz filmov in romanov. Popolnoma mirno sprejmejo naše sporočilo o izselitvi in pripravi prtljage. Grofica samo prosi, da bi lahko dokončali večerjo. Zakaj pa ne! Pustimo jih v miru in odidemo." Za nekaj mesecev so bili vsi člani družine prepeljani v zbirno taborišče Hrastovec. Ko so bili izpuščeni, so se vrnili v Ormož in se vselili v Kuharičevo stanovanje, kjer so nadalje živeli.

Živeli so v pomanjkanju, saj niso imeli večjih dohodkov, a so kljub temu vzdrževali prejšnji standard življenja. Imeli so najete ženske, ko so jim hodile pospravljat, kuhat in obdelovat vrtove. Preživljali so se s prodajo cvetja in čebulic, ki jih je gojila grofica na več vrtovih v najemu. Za pridobitev dodatnega denarja so prodajali pohištvo, ki je bilo shranjeno v gradu. Najprej je 8. februarja 1963 umrl Guido Georgevits, za njim grofica Irma 1. januarja 1970, Casimir pa še 6 let za njo 3. junija 1976. Vsi trije so pokopani v družinski grobnici v ormoškem parku.

📩 Več o grofičini zgodbi preberite v članku Ane Kaučič v najnovejši reviji SLO, dostopnem tudi na povezavi: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

24/07/2025

👸🏻 Maria Irma Wurmbrand-Stuppach Georgevits - Zgodba ormoške grofice 🤴 1/2

Življenje Marije Irme, rojene von Pongratz (1886-1970) ni v ničemer pretirano izjemno, a nam vseeno omogoča zanimiv vpogled v preobrazbo, ki jo je doživelo plemstvo v času njenega življenja. Rrodila se je 21. maja 1886 v gradu Pernegg na današnjem avstrijskem Štajerskem, skupaj z obema bratoma pa je odraščala na gradu Maruševec na Hrvaškem , kjer sta živela njena starša Oskar in Flora. Leta 1908 se je na Dunaju pri svojih 22. letih poročila s svojim dve leti starejšim bratrancem grofom Wilhelom Wurmbrand-Stuppachom. Še istega leta sta se preselila na ormoški grad in dobila prvo hčerko Marijo Floro, ki so jo klicali Minka, leta 1911 pa se jima je rodila še druga hčerka. Pred 1. vojno so živeli razkošno plemiško življenje, bogato opremili grad in se v lokalno okolje vključili z vzpodbujanjem lokalne konjereje.

V grofičino življenje je prva svetovna vojna zarezala že leta 1914, ko je njen mož Wilhelm kot dragonski častnik padel v Galiciji. Ob koncu vojne, 26. oktobra 1918 se je ponovno poročila, in sicer s štiri leta starejšim Guidom Georgevitsem, ki se je leta 1918 vrnil s svoje vojne epopeje. Kot avstro-ogrski pilot je strmoglavil, bil zajet in poslan v ujetništvo v Vladivostok na Kitajsko mejo. Prav čez to mejo pa mu je uspelo pobegniti in se je prek Tokia, Honoluluja in San Francisca, New Yorka in Londona, kjer so ga spet ujeli, uspel vrniti na Dunaj.

📩 Več o grofičini zgodbi preberite v članku Ane Kaučič v najnovejši reviji SLO, dostopnem tudi na povezavi: https://www.druzina.si/clanek/ormoska-grofica-maria-irma-wurmbrand-stuppach-georgevits

19/07/2025

🇸🇮 Slovenska zastava 🇸🇮 3/3 - Kako smo dobili današnjo zastavo in grb?

Po drugi svetovni vojni je postala narodna zastava kombinirana s sovjetsko zvezdo slovenska republiška zastava v okviru tedanje Jugoslavije. Že leta 1990, še pred odločitvijo o samostojni in neodvisni Sloveniji, je bilo kar nekaj razprav in predlogov o novih slovenskih simbolih ter načrtov, da se dokončno odrečemo socialistični simboliki. Razprave o novi simboliki Slovencev, so bile najbolj napete v mesecih med plebiscitom 23. decembra 1990 in dnevom razglasitve samostojnosti, 25. junijem 1991.

Skupščina Republike Slovenije je januarja 1991 ustanovila Podskupino za določitev simbolov Republike Slovenije, kakor se je uradno imenovala, ki so jo sestavljali predstavniki parlamentarnih strank in zunanji sodelavci. 1. aprila 1991 se je politični del zedinil za uveljavitev zgodovinsko utemeljene belo-modro-rdeče slovenske narodne zastave s horizontalno razporejenimi barvami, kar je določilo barvno podobo tudi novega državnega grba. V natečaju za grb z 8. aprila 1991 nagrade niso podelili nobenemu predlogu, so pa odkupili dela Branka Vovka, Marka Pogačnika, Bojana Haberla in Daneta Petka. 11. junija 1991 so sprejeli predlog Marka Pogačnika in dopolnitev dr. Boža Otorepca, strokovnjaka s področja heraldike, ki je zagovarjal usklajenost barv grba in zastave.

Slovenska narodna zastava je bila sprejeta z ustavo 25. junija 1991 in je bila takrat edina z belo-modro-rdečim zaporedjem horizontalnih črt - a ne za dolgo. 22. avgusta 1991 je namreč (takrat še) Ruska sovjetska federativna socialistična republika določila svojo zgodovinsko zastavo trgovske mornarice iz 18. stoletja, oz. od leta 1883 rusko narodno zastavo, ki je enaka slovenski.

📩 Več o slovenski zastavi preberite že zdaj v članku Aleksandra Hribovška v najnovejši reviji SLO, dostopnem tudi na povezavi: https://www.druzina.si/clanek/slovenska-zastava

17/07/2025

🇸🇮 Slovenska zastava 🇸🇮 2/3 - Kako je prišla rdeča barva v našo zastavo?

Od kod je prišla v zastavo tretja barva, če naj bi dežele uporabljale le modro in belo (srebrno, oz. pred 1836 zlato)? Gre v našem primeru res za rdečo barvo, ki je bila v grbu Kranjske zastopana kot obrobna barva orlovih okončin? Je ta heraldični dodatek dovolj velik atribut, da nam je dal v zastavo rdečo barvo, ali pa gre morda za vnos elementov panslavizma? Zaradi pomanjkanja konkretnejših virov tega žal ne vemo. Vemo pa, da bi naj bila taka zastava izobešena 8. aprila 1848 na Wolfovi v Ljubljani in kasneje kot taka na Dunaju uradno sprejeta kot zastava dežele Kranjske in je kronovino v cesarstvu predstavljala do razpada dvojne monarhije leta 1918.

Ker je bila zastava dežele neločljivo povezana z narodom, ki jo je neformalno sprejel za svojo, je ob nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev povsem logično javno zastopala slovenski narod. In sicer do 3. oktobra 1929, ko je stopil v veljavo Zakon o imenu in razdelitvi kraljevine, ki se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo in je dovolila izobešati izključno le državno modro-belo-rdečo zastavo. Med drugo svetovno vojno sta narodno zastavo uporabljali tako protirevolucionarna kot revolucionarna stran, s to razliko, da je revolucionarna nanjo dodala sovjetsko zvezdo, protirevolucionarna pa je proti koncu vojne uporabljala stilizirano upodobitev nekdanjega grba Kranjske v funkciji prapora domobranstva.

📩 Več o slovenski zastavi preberite že zdaj v članku Aleksandra Hribovška v najnovejši reviji SLO, dostopnem tudi na povezavi: https://www.druzina.si/clanek/slovenska-zastava

10/07/2025

🇸🇮 Slovenska zastava 🇸🇮 1/3 - Kako se je začelo?

Slovenci smo pred letom 1918 živeli znotraj meja petih avstrijskih dežel: Kranjske, Štajerske, Koroške, Goriške in Gradiške ter Istre, v državnem neposrednem mestu Trst ter v dveh ogrskih županijah, Zalski in Železni, katerih del ozemlja danes tvori geografski pojem z imenom Prekmurje. Ker je bilo slovensko ozemlje del takratnega širšega cesarstva, posebnega skupnega grba slovenskih dežel, poleg cesarskega v obliki črnega dvoglavega orla na zlatem polju, zanj seveda ni bilo. Enako velja tudi za črno-rumeno cesarsko zastavo.

Splošno je veljala stara navada uporabe dvobarvnih zastav, redko tribarvnih, ki so svoje barve jemale iz glavnih elementov v ščitu. Navadno je prvo zgornjo barvno progo zasedla temeljna barva ščita grba in drugo barva glavnega lika v grbu. Zapisi o takšnih zastavah izhajajo že iz 17. stoletja, ko izvemo, da je Štajerska uporabljala zeleno-belo, Koroška rdeče-belo in Kranjska rumeno-modro zastavo. Kranjski grb je bila do 19. stoletja že skoraj pol tisočletja nespremenjen: na zlatem ščitu se je bohotil orel modre barve, kar je dajalo deželni zastavi omenjeno rumeno-modro barvno kombinacijo. 1836 je verjetno po birokratski napaki na Dunaju prišlo do zamenjave zlatega ozadja za srebrnega in pisarna cesarja Ferdinanda I je Kranjski pomotoma dodelila nov grb, ki stanovom ni bil všeč.

Ker se srebrna barva v grbu prenese v belo na zastavi, je spremenjeni grb dal deželi novo belo-modro zastavo. Pomlad narodov 1848 je zahtevala vidni izkaz zunanji narodne pripadnosti in revolucionarne, oz. vsaj narodnozavedne množice so pogosto poprijele kar po že obstoječih deželnih zastavah. Nove barve grba Kranjske so postale deželne barve takrat najbolj slovenske kronovine, zato so jih tudi Slovenci v drugih deželah sprejemali kot znamenje slovenstva. Tako je bila pot slovenskim študentom, ki so leta 1848 razmišljali, kakšne barve naj si izberejo za narodni simbol, že pripravljena.

Kaj pa rdeča? - O tem pa v naslednji objavi

📩 Več o slovenski zastavi preberite že zdaj v članku Aleksandra Hribovška v najnovejši reviji SLO, dostopnem tudi na povezavi: https://www.druzina.si/clanek/slovenska-zastava

05/07/2025

🇸🇮 Aljažev stolp 130 let (1895-2025) ⛰️ 3/3

Prva sprememba, ki je prišla z vojno leta 1941, ni doletela Aljaževega stolpa, ampak mejni kamen ob njem. Nemški okupator se je namreč povzpel na Triglav in črko J (Jugoslavija) na kamnu zamenjal s črko D (Deutschland, Nemčija). Med drugo svetovno vojno, natančneje leta 1944, so se partizani kar trikrat povzpeli na vrh Triglava. Poleg partizanov brigade Ivana Gradnika in borcev Jeseniško-bohinjskega odreda, ki so se na Triglav povzpeli ob osvoboditvi Beograda 20. oktobra 1944, je bil najpomembnejši (tudi propagandno) vzpon kulturnikov iz 9. Korpusa. 2. avgusta 1944 so se z Levom Svetkom na čelu in pod vodstvom trentarskega župnika Hermana Srebrniča povzpeli do vrha in na Aljaževem stolpu izobesili slovensko zastavo in mejni kamen (kot bi poslušali Maistra: »in prevalite lažnike kamnite«) porinili v triglavske prepade.

Po drugi svetovni vojni je bila na stolpu nekaj časa jugoslovanska zastavica (na foto). V času največje komunistične gorečnosti pa so ga prebarvali v rdečo in mu nadeli petokrako zvezdo. Pri snemanju nadaljevanke o Juliusu Kugyju (leta 1984) so zvezdo zamenjali s kovinsko zastavico z letnico 1895 in stolp ponovno prebarvali v sivi barvi. Ob razglasitvi neodvisnosti (junija 1991) je na vrhu Triglava, stolp je bil pod snegom, zaplapolala slovenska zastava. Leta 1999 je bil Aljažev stolp razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Zaradi dotrajanosti so ga leta 2018 s helikopterjem odpeljali v dolino, ga obnovili in vrnili na vrh Triglava. Danes je Aljažev stolp vseslovenski simbol, ki ga obiskujejo Slovenci od vsepovsod in ljudje s celega sveta.

📩 Več o Jakobu Aljažu preberite v članku Milana Škrabca v najnovejši reviji SLO, ki pa je dostopen tudi na povezavi: https://www.druzina.si/clanek/aljazev-stolp-18952025

01/07/2025

🇸🇮 Aljažev stolp 130 let (1895-2025) ⛰️ 2/3

Postavitev in otvoritev stolpa je Nemce močno vznemirila. Aljaža so obtožili, da je s postavitvijo stolpa uničil triangulacijsko točko prvega reda, ki naj bi jo na Triglavu v 50. letih 19. stol. postavili civilni inženirji in obetali so si, da bo moral odstraniti stolp in še plačati 1000 goldinarjev kazni. Izkazalo se je, da je na Triglavu bila za triangulacijo le ena lesena piramida, ki pa je propadla davno pred postavitvijo stolpa. Še več, Aljažu je (nehote) pomagala tudi vojska. Sredi Aljaževega stolpa, ki je prišel pod cesarsko varstvo, so namreč zakopali pravo triangulacijsko točko, kar je pomenilo, da stolpa ni smel nihče poškodovati, kaj šele odstraniti. Nemci stolpa niso mogli več ogrožati, njegov lastnik pa je ostal Jakob Aljaž vse dokler ga ni podaril Slovenskemu planinskemu društvu.

Rapalska meja, postavljena 12. novembra 1920, se je zarezala globoko v slovenski etnični prostor in potekala prav čez vrh Triglava in stolpa, ki je postal predmet pleskarske vojne. Najprej so ga Slovenci prebarvali v jugoslovanske barve (na foto), potem Italijani v italijanske, vanj pa je v nekem incidentu nekdo tudi streljal, kot je moč ugotoviti po luknjicah na njem. 1923 je postal tudi cilj jugoslovanske nacionalistične organizacije Orjuna, ki je dramatično razglasila: "Naše svetišče smo vzeli v svojo posest in čuvali ga bomo do poslednje kaplje krvi." Pleskarsko vojno je še istega leta končalo Slovensko planinsko društvo, ki je na Triglav poslalo Alojzija Knafelca, avtorja slovenske planinske markacije (rdeče obrobljen bel krog), ki je Aljažev stolp vrnil v originalno sivo barvo.

📩 Več o Jakobu Aljažu preberite v članku Milana Škrabca v najnovejši reviji SLO, ki pa je dostopen tudi na povezavi: https://www.druzina.si/clanek/aljazev-stolp-18952025

28/06/2025

🇸🇮 Aljažev stolp 130 let (1895-2025) ⛰️ 1/3

Kot ste lahko prebrali že v članku o Jakobu Aljažu, ki je bil objavljen v prejšnji števili SLO, je bila Aljaževa velika želja obraniti Triglav in naše gore pred nemškim prilaščanjem. Ob postavitvi nemške planinske koče je Jakoba Aljaža skrbelo, da se bodo Nemci polastili tudi vrha Triglava, zato je od dovške občine 15. aprila 1895 za en goldinar kupil 16 kvadratnih metrov zemlje na vrhu gore.

Sam je naredil načrt za jeklen stolp, ki mu ga je izdelal mladostni prijatelj, mojster Anton Belec iz Šentvida pri Ljubljani. Posamezne kose, ki so bili težki 15–20 kilogramov, so znosili na Triglav, kjer je mojster Belec s štirimi pomočniki 7. avgusta 1895 stolp v petih urah sestavil. Pri slavnostni otvoritvi z blagoslovom 22. avgusta 1895, so bili poleg Aljaža na Triglavu prisotni še: pevovodja Matej Hubad, tržiški tovarnar, solastnik bombažne predilnice in tkalnice Andrej Gassner in Aljaževa delavca Janez Klinar-Požganc in Tomaž Košir-Kobar. Pili so šampanjec in prepevali, meddrugum tudi Aljaževo pesem Triglav.

Notranjost stolpa je bila bogatejša kot danes. V njem so bili trije okrogli stoli, dva samovarja, šest kozarcev in spominska knjiga, na obodu pa je bila naslikana triglavska panorama z imeni okoliških gora in krajev. Kmalu je postal stolp širše znan tudi zaradi popularnih razglednic (na foto v objavi).

📩 Več o Jakobu Aljažu preberite v članku Milana Škrabca v najnovejši reviji SLO, ki pa je dostopen tudi na povezavi: https://www.druzina.si/clanek/aljazev-stolp-18952025

25/06/2025

🎉Izšla je NOVA, 48. številka SLO! 🔔

👉Aljažev stolp (1895–2025) – Milan Škrabec
👉Ormoška grofica Maria Irma Wurmbrand-Stuppach Georgevits - Ana Kaučič
👉Slovenska zastava - Aleksander Hribovšek
👉Primorski duhovnik Jože Abram ob 150-letnici rojstva - Majda Debeljak

Naročite svoj izvod: https://www.druzina.si/narocnina/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

20/06/2025

🇸🇮 Piran med Slovenijo in Hrvaško 2/2 🇭🇷

Pravice nad priobalnim morjem so bile vselej povezane s prebivalci obmorskega kopna, tako tudi v Istri. Beneška Istra je bila razdeljena na mestne državice, ki so obsegale urbano naselbino ter kmetijsko zaledje, obmorske pa tudi priobalno morje. Piranu, oz. piranski občini, kot je bila določena s franciscejskim katastrom, je tako pripadalo zaledje obalnega pasu od rta Ronek do sredine polotoka Savudrija in tudi priobalno morje, torej celotni Piranski zaliv. (kot je na zemljevidu iz leta 1906 v objavi)

Območje Pirana je ob avstrijskih štetjih v letih 1880, 1890, 1900 in 1910 v povprečju izkazovalo 82,67 % prebivalstva z italijanskim, 13,46 % s slovenskim, 0,34 % s srbohrvaškim in 3,53% z drugim občevalnim jezikom, predvsem nemškim. Prehod pod italijansko oblast po letu 1918, pa je pomenil povečanje deleža italijansko govorečih, predvsem na račun govorcev srbohrvaščine, ki jih naj leta 1921 sploh ne bi bilo.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 sta Vrhovni plenum OF in Zbor odposlancev slovenskega naroda razglasila priključitev Slovenskega primorja Sloveniji, hrvaški Okružni narodnooslobodilački odbor za Istru pa je sprejel sklep o priključitvi Istre k Hrvaški. Priključeni ozemlji pa sta se prekrivali. Ozemeljske pristojnosti za potrebo opredelitve rekrutacijskih območij sta 10. februarja 1944 nepremišljeno razmejila dva mlada zastopnika slovenske in hrvaške strani in za mejo določila Dragonjo, kljub temu, da so predstavniki slovenskega odpora zagovarjali razmejitev na reki Mirni. Ta je postala osnova za določitev meje med republikama Slovenijo in Hrvaško. Razmejitve na morju pa se niso dotaknili.

📩 Več o meji na Dragonji in o Piranskem zalivu preberite v članku Dr. Darje Mihelič v novi številki SLO:

17/06/2025

🇸🇮 Piran med Slovenijo in Hrvaško 1/2 🇭🇷

Prvotni prebivalci Istre so bili Histri, ki so jim leta 177 pr. Kr. zavladali Rimljani. Ti so v Istri gospodovali do prodora novih ljudstev in propada zahodnorimskega cesarstva (476). V Istri so sledile ostrogotska, bizantinska in langobardska oblast. Leta 778 je Istra postala del frankovske države, po letu 962 pa Svetega rimskega cesarstva. V obalnih mestnih naselbinah so od 9. stoletja širile svoj vpliv Benetke, od zadnjih desetletij 13. stoletja do leta 1421, pa so zagospodovale tudi Kopru, Izoli in Piranu. Trst pa se je leta 1382 podal pod okrilje Habsburžanov. Zahodno in južno obalo Istre je tako obvladovala Beneška republika, notranjost Istre pa je bila pridružena deželi Kranjski v okviru Svetega rimskega cesarstva pod Habsburžani. Taka ureditev (na foto v objavi) se je obdržala do Napoleonove ukinitve beneške republike leta 1797.

V Istri so se stikale romansko-italijanska, slovensko-hrvaška, pridih nemške in istrovlaška etnična skupina. V mestih so prevladovali romanizirani in romanski staroselci, pri katerih je jezikovno prevladala beneška italijanščina, mestna zaledja pa so se postopno slavizirala. Dodatno pa so Benečani in Habsburžani opustela nenaseljena območja načrtno poseljevali z begunci iz Dalmacije in zahodne Bosne, ki so bežali pred Osmani.

Ko je leta 1846 avstrijski statistih Czoernig izvajal popis prebivalstva v Istri, je glede slovensko-srbohrvaške razmejitve rekel: »V Istri delí Dragonja od kraja Grič do svojega izvira bivališča slovenskih Šavrinov od slovensko-srbohrvaškega mešanega območja, ki se na jugu razteza do krajev Buje, Završje, Oprtalj in Sovinjak …«. Mnogi daleč od Istre živeči kartografi, tudi Kozler, so Dragonjo smatrali za jasno etnično mejo, vendar pa je na terenu pomenila le, kje se je začelo mešano prebivalstvo, ne kje so Slovenci še živeli.

📩 Več o meji na Dragonji in o Piranskem zalivu preberite v članku Dr. Darje Mihelič v novi številki SLO: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

09/06/2025

🏺 Brata Peruzzi ⛏ - Franc Peruzzi 2/2

Franc Peruzzi (1824-1899) je bil 11 let starejši Martinov brat, ki pa se je arheologije lotil podobno naključno in podobno pomembno vplival na ene pomembnejših najdb pri nas, vendar na ne na domačem Barju. Po končani realki si je želel postati učitelj, ampak dolgo ni dobil stalnega mesta. To je dobil šele leta 1877, torej 2 leti po tem, ko je njegov mlajši brat že izkopaval na Igu. Naključje je hotelo, da je učiteljsko mesto dobil ravno na Vačah.

Franc Peruzzi se je že ko je služboval na Dolah pri Litiji (od leta 1861) zanimal za starine in v okolici po malem celo izkopaval, kasnejši sodelavec pri izkopavanjih na Vačah, pa ga je imenoval "živa kronika vseh najdb in dogodkov na Kranjskem." Ob prihodu na Vače leta 1877 je v useku poti odkril žensko okostje z bronastim nakitom, ki ga je poslal Deschmannu v ljubljanski Deželni muzej. Ta je kot je se je zgodilo tri leta prej, leta 1878 odredil sondiranje in pod Peruzzijevim vodstvom obhodil okolico, narisala skico najdišč, Schulz, ki je izkopaval že na Barju, pa je nadaljeval z izkopavanji.

Skupno pa so odkrili čez dvesto grobov iz starejše železne dobe. V njih so našli bogate pridatke, ki so se v peščenih tleh odlično ohranili, v iskanju zaslužka pa so na svojo roko pričeli kopati še domačini. Deschmann je večkrat vnaprej Peruzziju poslal denar, da je lahko takoj izplačal najditelje in najdbe poslal v Ljubljano ali na Dunaj.

Pozimi 1882 je kmet Janez Grilc na Rebri nad Klenikom izkopal znamenito vaško situlo, jo Francu Peruzziju ponudil za 20 goldinarjev in grozil da jo bo drugače ponudil tudi ljubiteljskemu zbiralcu Windisch-Grätzu. Deschmannov odziv je bil bliskovit. Še isti dan ko je prejel pismo, je na Vače poslal preparatorja Schulza, da je z Janezom Grilcem sklenil kupčijo. Za borih 20 goldinarjev in 20 krajcarjev so kupili umetnino neprecenljive vrednosti in lepote, ki je danes ponos prazgodovinskih zbirk Narodnega muzeja Slovenije.

📩 Ta članek Dr. Janeza Dularja lahko v celoti preberete v novi številki SLO tudi na spletu: https://www.druzina.si/clanek/brata-franc-martin-peruzzi

SLO časi, kraji, ljudje

28/07/2025

24/07/2025

19/07/2025

17/07/2025

10/07/2025

05/07/2025

01/07/2025

28/06/2025

25/06/2025

20/06/2025

17/06/2025

09/06/2025

Address

Telephone

Website

Alerts

Contact The Business

Shortcuts

Share

Category