SLO časi, kraji, ljudje, Krekov trg 1, Ljubljana (2025)

06/10/2025

🪈 Trideset let najdbe neandertalske piščali 1/2 🦴

Mineva 30 let od odkritja najstarejšega znanega glasbenega instrumenta na svetu, neandertalske koščene piščali, ki so jo arheologi Inštituta za arheologijo ZRC SAZU 18. julija 1995 izkopali v jami Divje babe I pod Šebreljsko planoto v Idrijsko-Cerkljanskem hribovju. Najdba velja za najbolj proučevano in v svetu najbolj znano slovensko arheološko najdbo, ki je doživela izjemno publiciteto.

Neandertalci imajo v naši zavesti posebno mesto, saj so bili njihovi fosilni ostanki prvi prepoznani kot ostanki druge izumrle človeške vrste. Fosilne ostanke neandertalca so prvič odkrili leta 1830 v belgijski jami Engis. Vendar je šele odkritje delno ohranjenega skeleta v jami Feldhofer v dolini Neander pri Düsseldorfu leta 1856 pritegnilo pozornost strokovnjakov, ki so v njem prepoznali novo vrsto »predpotopnega« človeka in ga poimenovali po kraju najdbe Homo neanderthalensis.

Neandertalci, ki so se razvili in živeli na območju Evrazije med približno 250.000 in 40.000 leti pr. Kr., so najbolje raziskani, najbolj znani in popularni hominidi, katerih najdeni fosilni ostanki pripadajo vsaj 400 različnim osebkom. V več kot stoletje in pol dolgi zgodovini njihovega raziskovanja se je s časom spreminjal tudi družbeni pogled nanje. Predstava, da so bili neandertalci primitivni divjaki, ki je slonela na najdbah enostavnih orodij in na primerjavi z umetnostjo mlajše kamene dobe in anatomsko modernega človeka, je že zdavnaj ovržena, tudi zaradi najdbe piščali iz Divjih bab.

📩 Več o najdbi neandertalčeve piščali preberite v članku dr. Matije Turka v najnovejši reviji SLO, dostopnem tudi na povezavi: https://www.druzina.si/clanek/trideset-let-neandertalske-piscali

03/10/2025

🇫🇷 Andrejček Pajk, Napoleonov desetnik ⚔ 3/3 Zgodba Andreja Pajka

Po končanem usposabljanju je Anrej Pajk že drugič v svojem življenju s Francozi prečkal Alpe - tokrat kot njihov vojak in ne ujetnik. Po udobnem potovanju po Nemškem so prišli na Poljsko, kjer se je vse bolj približevala vojna. V svojem času se je Pajk, nadarjen za jezike kot je bil, naučil še toliko poljščine, da je lahko prevajal spoved dveh slovenskih dezerterjev predenj so ju usmrtili.

Ognjeni krst proti Rusiji je bila zanj bitka pri Borisovu 22. novembra 1812. Ilirski polk in z njim Pajk je imel nalogo braniti most čez ledeno reko Berezino in se tako znašel z obrazom proti Rusom, s hrbtom pa proti reki. To je zapisal Pajk: »Jaz sem bil v neki kotanji blizu mosta postavljen. Komaj se je zdanilo, razločimo kakor senco veliko množino Rusov. Jamemo streljati vanje. Dobro smo merili, za prvega so cepali in umikali se. Kar začnó topovi grmeti in goste vrste naših so cepale kot muhe. Tudi v graben, kjer sem jaz stal, priletela je ena krogla in več mojih tovarišev vrgla za vselej ob tla. Povsod stok in krič. Že se je most podiral, kanonove krogle so bile že veliko luknjo v zidanih obokih razvrtale, večina mojih tovarišev je bila na drugi strani. Drzno sem se plazil po vseh štirih čez kup mrtvih in polživih teles. Prikobacam srečno na drugo stran, ozrem se nazaj in že se je most podiral.«

Ta most je bil neprehoden in zato so se množice začele valiti čez manjšega v kraju Berezina, ki pa ni zmogel navala. Ljudje in konji so padali z mostu in se utapljali v ledeni vodi, drugi so končali pod nogami stampeda, mnogi kot Pajk pa se sploh niso uspeli zriniti nanj. V treh dneh čakanja je videl, kako je njegov tovariš iz Gorice v brezupju izginil pod gladino, končno pa se ga je usmili pruski častnik na konju in ga pustil predse. Vojaki velike armade so pojedli vse, obnemogle konje, pse, mačke... Surovo mačje meso, ki ga je naskrivaj pred tovariši pekel v pepelu, je Pajku rešilo življenje. »Šest maršev od Vilne do Kovna sem videl skoro več mrličev v snegu kakor živih na potu.«

V današnji Litvi so ga ujeli kozaki, a je s svojim novomeškim spričevalom dokazal, da je Avstrijec iz Ilirije, kar ga je rešilo najhujšega. Kot ujetnik pa je 20 mesecev delal pri litovskem kmetu in se celo naučil nekaj lokalnega jezika. Jeseni 1814 pa so mu dovolili, da se vrne domov, kamor je prišel 9. marca 1815 kot edini od štirih fantov iz vasi Hudo, ki so bili leta 1811 prisilno novačeni. Služil je dva cesarja, prestal dve jetništvi sem prestal, 36 dežel prehodil, 387 maršev premarširal, moskovsko zimo in lakoto prestal, 300.000 tovarišev in svojega brata na Ruskem pustil v snegu. Nekdanji Napoleonov soldat Andrej Pajk je umrl 8. decembra 1871 v Stični v starosti 82 let.

📩 Več o ilirskem polku v Napoleonovi vojski preberite v članku dr. Janeza Šumrade v najnovejši reviji SLO, dostopnem tudi na povezavi: https://www.druzina.si/.../slo-slovenski-zgodovinski-magazin

30/09/2025

🇫🇷 Andrejček Pajk, Napoleonov desetnik ⚔ 2/3 Zgodba Andreja Pajka

Po porazu na Razdrtem so Francozi Andreja Pajka in druge vojne ujetnike gnali pod oboroženim spremstvom v hudih razmerah brez vode in počitka v Francijo. Šli so prek Torina, zatem čez visokogorski prelaz Mont Cenis/Moncenisio v Chambéry in potem v Lyon, kjer so jih kot delavce razdelili po Burgundiji. Pajk se je znašel v Neversu, kjer je delal pri okoliških kmetih in se v kratkem času na francoskem za silo celo naučil francoščine. Po sklenjenem miru z Avstrijo pa so jih vodili (seveda vse peš) preko Strasbourga na Nemško, na kar so se prek Dunaja vrnili Kranjci na Kranjsko. Pajk je ves čas pisal dnevnik in je svojim domačim natančno poročal kje jih je vodila pot.

Doma zaradi slabe denarne situacije ni mogel ostati in je zaradi znanja jezika dobil službo v francoski upravi Ilirskih provinc, kjer je delal do pomladi 1811. Takrat so začeli zbirati nabornike za Ilirski polk (članek v 18. številki revije) in Andrej Pajk je sklenil pobegniti skupaj z svojim bratom in še dvema krajanoma v gozd pri Velikem Borštu pri Stični. V trenutku neprevidne pijanosti v gostilni pa so jih ujeli in poslali v Gorico, kjer se je za Pajka začela nova vojaška kariera in nova pot čez Italijo v Francijo. Tam so ga čakale dvomesečne vojaške vaje in zatem odhod na vzhod - proti Rusiji!

📩 Več o ilirskem polku v Napoleonovi vojski preberite v članku dr. Janeza Šumrade v najnovejši reviji SLO, dostopnem tudi na povezavi: https://www.druzina.si/.../slo-slovenski-zgodovinski-magazin

26/09/2025

🇫🇷 Andrejček Pajk, Napoleonov desetnik ⚔ 1/3 Zgodba Andreja Pajka

Veliki slovenski pisatelj Josip Jurčič je 1865 spomine svojega dolenjskega rojaka Andreja Pajka uredil in objavil pod naslovom Spomini starega Slovenca. Pajkov zapis spominov, ki se je ohranili v celoti in bil v polnem obsegu ponovno izdan sto let po Jurčičevi izdaji, velja v mednarodni strokovnjaki za napoleonske vojne za veliko redkost. Spominov kraljev, cesarjev, generalov in diplomatov ne manjka, redki pa so spomini običajnega, običajno nepismenega vojaka, ki za povrhu še ni prihajal iz nič kaj izobraženega in premožnega okolja. Njegovi spomini pa so tudi za nestrokovnega bralca fascinantni. Avtor nas popelje po svoji izredni in navdihujoči življenjski poti polni naključi, komaj verjetnega preživetja, polni človeške vztrajnosti in tudi polni trpljenja in tragike. Vse to pa Pajk pripoveduje s skromnega stališča običajnega človeka, starca, ki pomirjeno gleda na življenje za seboj.

Andrej Pajk (Hudo pri Stični 1789 – Stična 1871), po domače Jakšev Andrejček – na starost znan v širši okolici Stične tudi kot (stari) R***i – je bil prvorojenec v kmečki družini z devetimi otroki. Starša, ki »nista bila bogata, pa vendar še precej premožna«, sta namenila najstarejšega za gospoda in ga poslala študirat, a za to nista želela nameniti zadosti denarja. Na ljubljanskem liceju ga je bilo pred premožnimi sošolci sram in se prepisal na gimnazijo v Novem mestu, kjer je bil leta 1808 tudi vključen v »študentovski kór (korpus)« novonastalega dolenjskega brambovskega bataljona. Zatem je pa študij zaradi nevzdržnih gmotnih razmer sploh obesil na klin in kot feldvebel (narednik) vstopil v redno avstrijsko vojsko, kjer so ga zadolžili za organizacijo preskrbe njegove enote.

Enota, v kateri je služil feldvebel Pajk, je bila v novi vojni leta 1809 razvrščena na strateško pomembni zapori križišča cest pred Razdrtim, oblikovani v smeri proti Vipavski dolini in Senožečam. Obramba ni zdržala in del vojske je pred njimi zbežal proti Ljubljani. 1600 mož pa so pustili, da so se branili brez hrane in preskrbe predenj so se po 5 dneh predali. Častnikom so Francozi dovolili oditi v Ljubljano, »nas nižje pa so prodali «.

📩 Več o ilirskem polku v Napoleonovi vojski preberite v članku dr. Janeza Šumrade v najnovejši reviji SLO, dostopnem tudi na povezavi: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

22/09/2025

🎉 Novi SLO vas pričakuje v kioskih in naši spletni trgovini: 🔔

👉 Trideset let neandertalske piščali – dr. Matija TURK

👉 150 let od odkritja kolišč na Ljubljanskem barju in dediščina Karla Dežmana - dr. Anton VELUŠCEK

👉 Jožef Lamberg, Dvorjan, diplomat, deželni glavar - dr. Luka DREMELJ

👉 Žiga Zois in habsburška cenzura - dr. Luka VIDMAR

✅ Le klik do vašega izvoda: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin
Poštnina je brezplačna.

11/09/2025

⛓ Svobodna država Slovenija pod nemškim protektoratom - Morarijev memorandum 💢 3/3

Kako je torej Franz von Morari, uradni referent Heinricha Himmlerja in SS za Slovenijo, videl slovenski upor proti okupatorju? Kakšno je bilo njegovo videnje Slovencev?

Najprej poda jasen kontrast razpoloženja Slovencev v Mariboru: "April 1941: Veselje, prijateljstvo, radost, upanje, rože. April 1944: Obup, sovraštvo, maščevanje, umori." Vzroki za to pa je videl v stoletni habsburški 'slovanofilski' politiki, povod pa v razočaranju nad nadaljnjim razvojem po 'osvoboditvi' aprila 1941 in načinom izvedbe izseljevanja. Morari je imel značilno omaloževalen odnos do Slovencev. Verjel je, da so se na Spodnje Štajersko razširili s Kranjskega in 'slovenizirali' tam avtohtone Nemce. Popolnoma zmotno mnenje pa je imel tudi o slovenski jezikovni kulturi, ki je "zelo mlada in bi jo lahko vso spravili v normalno veliko aktovko. Moj nekdanji poveljnik stotnik M. Žunkovič je po letu 1900 sestavil prvi slovenski slovar." (V resnici je prvi slovar s slovenščino kot izhodiščnim jezikom z naslovom Krajnsko besedische izšel že v 2. polovici 17. stoletja).

Tudi na Slovane na sploh je Morari gledal z viška, saj bi naj bili vedno podrejeni in nedržavotvorni, če pa se povežejo v skupno državo pa eno od 'plemen' zatira ostala, kot se je po njegovem dogajalo v Rusiji, Češkoslovaškem in v Jugoslaviji. Zato so bili, tako Morari, Slovenci srečni, ko so na Štajersko prišli Nemci, čeprav so bili proti slovenski narodni voditelji in 30.000 mlajših Slovencev, ki se niso spomnili časov Avstro-Ogrske. Lastno (nemško) napako je videl v izgonu Slovencev in zaplembi njihove lastnine, kar je obrnilo ljudi proti novi oblasti, kar pa je izkoristila Moskva in s svojo propagando pridobila ljudi za boljševistično-rusko Slovenijo.

📩 Več o Morarijevi viziji Slovenije preberite v članku Saše Radovanoviča v najnovejši reviji SLO: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

06/09/2025

⛓ Svobodna država Slovenija pod nemškim protektoratom - Morarijev memorandum 💢 2/3

V prvi polovici 1944 je vodstvo SS Morarija zadolžilo, da pripravi memorandum, s katerim bi Nemci na okupiranem področju nekdanje Dravske banovine ustanovili samostojno državo Slovenijo pod nemškim vodstvom. Toda ta ideja je bila že v začetku obsojena na neuspeh, kajti Nemci so nameravali v svobodno Slovenijo vključiti le Notranjsko in Dolenjsko z Ljubljano ter področja vzhodno od reke Soče brez Gorice. Izločena je bila celotna spodnja Štajerska in Madžarski priključeno Prekmurje. Da bi odvrnili zahteve Slovencev od spodnje Štajerske, so se bili Nemci pripravljeni pogajati o tem, da bi se država Slovenija lahko razširila vse do Jadranskega morja, vključno s Trstom.

Morari je na osnovi teh navodil 22. avgusta 1944 poslal osnutek memoranduma Glavnemu uradu SS. Čez dober mesec, 24. septembra, se je s predstavniki urada v Mariboru sestal še v živo. Predstavniki so nato pripravljeni memorandum odnesli Himmlerju, Morari pa je priložil še Pripombe o času ustanovitve svobodne Slovenije in osnutek poziva Slovenci, partizani. Temu načrtu je nasprotoval gavlajter Rainer (Koroška z Gorenjsko), ki je trdil, da so imeli Slovenci na tem prostoru že takrat svoje organe in določeno samoupravo. Kot naslednik italijanskega prefekta je bil namreč za vodjo Ljubljanske pokrajine imenovan general Leon Rupnik, ki mu je kot nemški svetovalec stal ob strani SS-Obergruppenführer Rösener. V vseh kulturnih zadevah je bila Slovencem prepuščena obširna svoboda. Za zaščito pred partizani pa so poleg nemških enot skrbeli tudi domobranci pod vodstvom Rupnika. Nemci so posegali v podrobnosti upravljanja le toliko, kolikor je bilo to nujno za varnost dežele in izvajanje vojnih nalog.

Tudi Rösener je imel pomisleke. Menil je, da bi ustanovitev samostojne Slovenije zaustavila ponemčevanje in bila znak njihove šibkosti, če pa bi šli po tej poti, pa bi bila edina korist, če bi Slovence pridobili za boj proti boljševizmu, tako kot tisti, ki so pod vodstvom generala Rupnika prešli od prejšnje sovražne drže do Nemcev na lojalno sodelovanje pri oblikovanju nove Evrope.

O tem, kako je Morari zagovarjal svojo idejo in kaj pove ta o nacističnem pogledu na Slovence pa v prihodnji objavi.

📩 Več o Morarijevi viziji Slovenije preberite v članku Saše Radovanoviča v najnovejši reviji SLO: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

05/09/2025

⛓ Svobodna država Slovenija pod nemškim protektoratom - Morarijev memorandum 💢 1/3

Poleti 1944 se je vojaški položaj nemškega rajha močno poslabšal. Zavezniškemu prodoru v srednjo Italijo in sovjetski ofenzivi na vzhodu se je junija pridružilo še izkrcanje Anglo-Američanov v Normandiji. Dodatno pa je še vedno obstajala možnost, da bi se zavezniki izkrcali v Istri in v tej skrajni situaciji so se Nemci spomnili, da bi lahko tudi Slovence aktivno vključili v svoj brezupni boj v Evropi.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so celotno slovensko ozemlje razen Prekmurja zasedli Nemci in v mejah nekdanjega italijanskega okupacijskega območja Ljubljanske pokrajine ustanovili okrnjeno slovensko samoupravo. Poleti 1944 je vrhovni poveljnik SS Himmler po vzgledu Slovaške naročil pripravo memoranduma o ustanovitvi svobodne države Slovenije pod nemškim protektoratom.

Za pripravo tega dokumenta so izbrali nekdanjega avstro-ogrskega oficirja v 17. (kranjskem) pehotnem polku, upokojenega podpolkovnika Franca von Morarija. Franc von Morari se je rodil 1. marca 1883 v Zadru, kot najstnik pa se je preselil v Maribor, kjer se je šolal na kadetski šoli. Po končani šoli leta 1903 pa je vse do leta 1916, ko je bil premeščen v letalstvo, služil pri pehoti. Med drugim je prvi dve leti vojne poveljeval četi večinsko slovenskega 17. pehotnega polka.

Po koncu vojne se je vrnil v Maribor, kjer se je pridružil nemškemu Schutzwehru, po njegovi razorožitvi novembra 1919 pa je moral Maribor zapustiti. Po vstopu v nemško delavsko stranko se je 1920 prvič srečal s Hitlerjem, 1922 pa je v Gradcu ustanovil podružnico Nacionalsocialistične delavske stranke (NSDAP) in postal prvi štajerski gavlajter. Po anšlusu je postal upravnik zaplenjenega judovskega premoženja na Štajerskem, aprila 1941 pa vodja mariborskega urada za utrjevanje nemštva ter vodja uprave zaseženih stanovanj in hiš izgnanih Slovencev. V tej vlogi je bil obtožen poneverbe in kraje zaseženih premičnin in 1945 pred sodiščem SS obsojen na dve leti zapora. V danem trenutku pa je za nas najpomembnejši kot Himmlerjev ekspert za "slovenska" vprašanja na podlagi izkušenj svojega življenja v Mariboru in poveljevanja slovenskim vojakom med prvo vojno.

Foto: Franz von Morari

📩 Več o Morarijevi viziji Slovenije preberite v članku Saše Radovanoviča v najnovejši reviji SLO: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

30/08/2025

👩‍⚕️ Zaščitne sestre, predhodnice medicinskih sester 🏥 2/2

Kot ste lahko prebrali v prejšnji objavi je bila leta 1924 ustanovljena Šola za sestre, ki je izobraževala t.i. zaščitne sestre. To niso bile medicinske sestre, kot si jih danes predstavljamo, saj so se bolj kot skrbi za bolnike v bolnišnicah, posvečale skrbi za javno zdravje, preventivi in skrbi za najranljivejše. Delo zaščitnih sester ni bilo lahko. Pogosto sta se prepletala delo z ljudmi na terenu in delo v ustanovah, ukvarjale pa so se pogosto tudi z dokumentacijo. Ob vsem tem pa način zaposlitve in določitev plače zaščitnih sester nista bila pravična. Srečevale so se celo s prepovedjo uporabe strokovnega naziva, nošenja uniforme, grozila jim je uvedba celibata, uniforme so si morale kupovati na lastne stroške...

Zaščitnih sester v Sloveniji ni bilo veliko. V ljubljanski šoli se jih je do leta 1945 izobrazilo 229, vendar so se v Sloveniji zaposlovale tudi nekatere sestre, ki so se izobrazile na drugih sestrskih šolah. A hkrati se je več slovenskih sester zaradi boljših pogojev dela in plačila zaposlovalo v drugih banovinah. Tam so se za razliko od slovenskih krajev, kjer so delale le redovnice, izšolane sestre zaposlovale tudi v bolnišnicah. Vpletene so bile tudi vihro druge svetovne vojne. Mnoge so delovale v partizanski saniteti, zaščitnim sestram pa je med vojno "uspel preboj" v bolnišnice, med drugim v vojaško bolnico v Ljubljani.

Obdobje po osvoboditvi je prineslo vzpon poklica medicinske sestre. 8. marca 1948 so iz vseh bolnišnic odpustili redovnice, na njihova delovna mesta pa so prišle civilne strežnice, bolničarke, zaščitne sestre in otroške negovalke. V šolskem letu 1946/47 so Šolo za zaščitne sestre preimenovali v Šolo za medicinske sestre v Ljubljani. Naziv zaščitna sestra se je ob preimenovanju šole umaknil iz uporabe, vse zaščitne sestre so bile prevedene v višje medicinske sestre, in s tem se je naziv ukinil.

📩 Več o zdravstvu na Slovenskem preberite v članku Bora Zavrla v najnovejši reviji SLO: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

25/08/2025

👩‍⚕️ Zaščitne sestre, predhodnice medicinskih sester 🏥 1/2

Obstoj medicinskih sester se nam danes zdi tako samoumeven, da bi si mislili, da ta poklic in izobraževanje zanj obstaja že tako dolgo kot obstaja medicina in zdravniška stroka, s katero gresta z roko v roki. Vendar to za naš prostor ne drži. Namreč šele letos je minilo 100 let, odkar so se v Sloveniji izšolale prve profesionalne medicinske sestre.

Že v času Avstro-Ogrske se je nekaj Slovenk na Dunaju izobrazilo za poklic oskrbne oz. skrbstvene sestre, a teh ni bilo veliko. Po koncu prve svetovne vojne se je nova država, kraljevina SHS, posvetila javnemu zdravju, posebej skrbi za najranljivejše. Obenem se je v medicini pričela uveljavljati nova pot, in sicer preprečevanja bolezni, krepitve in ohranjanja zdravja, tj. preventivne medicine. Predhodnice današnjih medicinskih sester, zaščitne sestre, pa niso počele tega, kar danes povezujemo z delom medicinskih sester. Skrb za bolnike v bolnišnicah je bila namreč v tem času (in vse do 1948) zaupana redovnicam karitativnih verskih redov.

Diplomantke Šole za sestre so prvenstveno skrbele za pravilno nego otrok, zdravje mater, v ambulantah zdravstvenih domov, protituberkuloznih dispanzerjih, šolskih poliklinikah in opravljale so terensko delo in po domovih obiskovale bolnike.

Kako pa so se medicinske sestre, kot jih poznamo danes razvile iz zaščitnih sester pa preberite v prihodnji objavi.

📩 Več o zdravstvu na Slovenskem preberite v članku Bora Zavrla v najnovejši reviji SLO: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

20/08/2025

✟ Duhovnik Jože Abram ob 150-letnici rojstva🕊️ 2/2

Obstaja pa še druga stran Jožeta Abrama, ki ni tesno povezana z njegovim duhovniškim ali narodnobuditeljskim delom. Abram je bil namreč pesnik, avtor filozofskih razprav, dramatik in tudi prevajalec iz ukrajinščine. Že v gimnazijskih letih se je izkazal kot poznavalec poezije Simona Gregorčiča in tudi sam pesnil in objavljal v otroških listih Vrtec, Angelček in Naš čolnič. V Domu in svetu je že leta 1895 izšla njegova prva pesnitev Ukrajinec (o ukrajinski navezavi malo kasneje), tej pa so sledile še pesem Levu XIII (papežu Leonu) in leta 1905 pesem Aljaževemu stolpu ob desetletnici.

V času bogoslovnega študija se je posvečal zahtevnejšim temam in se uveljavljal v mesečniku Dom in svet ter dijaški dunajski Zori. V letih 1898-99 je objavil aktualne članke in filozofske razprave, med drugimi Oblika in snov v umetnosti, Materialistična vzgoja, Dijak, liberalizem in socialno vprašanje in Mahničevi nazori o umetnosti in njenem namenu. V svojih pisanjih je opozarjal predvsem na pomembnost šole, vzgoje in vrednot v javnem življenju. Jože Abram se je podpisal tudi pod tri dramske, ljudske igre. Rošlin in Verjanko, Vmeščenje Valuka za gorotanskega (sic) kneza in vojvode pri Gospe sveti na Koroškem, okoli leta 620 po Kristusu in Zlatorog. Pri slednji je šlo za dramatizacijo znane pesnitve.

Abram je z ukrajinščino stopil v stik prek Janeza Evangelist Kreka, ki je ljubljanske dijake navduševal za slovanske jezike. Semeniška knjižnica v Gorici je nudila dovolj gradiva za izpopolnjevanje v ukrajinščini. Razcvetelo se je dopisovanje s kolegi v Lvivu in navdušenje do Ukrajine in njene junaške preteklosti se je stopnjevalo. Pod Krekovim mentorstvom je Abram še z dvema prijateljema v Štanjelu ustanovil ukrajinsko bratsko društvo Zaporoška Seč, ki so prirejali Zaporoške večere namenjene vzpostavljanju vezi med narodoma. Abram se je med službovanjem v Trenti resneje lotil prevajanja in smo leta 1907 dobili tudi slovenski prevod Ševčenkovega Kobzarja.

📩 Več o Jožetu Abramu preberite v članku Majde Debeljak v najnovejši reviji SLO: https://www.druzina.si/.../slo-slovenski-zgodovinski-magazin

14/08/2025

✟ Duhovnik Jože Abram ob 150-letnici rojstva🕊️ 1/2

V letu 2025 se spominjamo obletnice rojstva pomembnega duhovnika, ki je predvsem med Primorci pustil globoko sled. Za to kar je na Gorenjskem veljal Jakob Aljaž, to je na Primorskem predstavljal primorski duhovnik in vsesplošni izobraženec Jože Abram. Svojo poklicno pot je začel v Bovcu in Trenti, po duši je bil pesnik in planinski pisatelj, sicer pa priznan prevajalec iz ukrajinščine, pionir planinstva, slovenski domoljub in organizator raznovrstnih dejavnosti.

Jože Abram je bil rojen na svečnico, 2. 2. 1875, v kmečki družini v vasici Tupelče pri Štanjelu na Krasu. Po šolanju v domačem kraju in Gorici, je maturiral leta 1895 v Ljubljani. Tam je spoznal Janeza Evangelista Kreka, imenovanega 'slovenski Mojzes' (1865–1917), in se seznanil z revijo Rimski katolik. To je v Gorici izdajal Anton Mahnič (1850–1920) in jo pošiljal tudi ljubljanskim dijakom, Abram pa je stopil v prve vrste pri njenem širjenju. Zaradi širjenja revije, zaradi pisma podpore Mahniču in pa tudi zaradi udeležbe na sestankih s Krekom, je moral Abram s sovrstniki leta 1894 pred profesorski zbor, ki je Abrama obsodili na devet ur šolskega zapora, karcerja.

V goriškem semenišču z bogato knjižnico in razgibanim kulturnim ter večnarodnostnim življem je Abram preživel študentska leta in se navduševal nad Mahničem. Po štirih letih študija in posvečenju v Gorici je v domačem Štanjelu 30. 7. 1899 daroval novo mašo. Za pridigarja si je izbral Kreka. Goriški kardinal Jakob Missia je Abrama poslal za kaplana v Bovec, nato za vikarja v Trento, kjer je služboval v letih 1901-1904. Poklicno pot je nadaljeval v Novakih na Cerkljanskem (1904–07), Biljah na Goriškem (1907–11), Oblokah v Baški grapi (1911–18), na Mostu na Soči (1918–29) in v Pevmi (1929–38). 22. junija 1938 je še poln življenjske energije in načrtov umrl v Ljubljani na obisku pri prijatelju dr. Antonu Breclju. Pokopan je v vrsti duhovniških grobov na ljubljanskih Žalah.

📩 Več o Jožetu Abramu preberite v članku Majde Debeljak v najnovejši reviji SLO: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

SLO časi, kraji, ljudje

06/10/2025

03/10/2025

30/09/2025

26/09/2025

22/09/2025

11/09/2025

06/09/2025

05/09/2025

30/08/2025

25/08/2025

20/08/2025

14/08/2025

Address

Telephone

Website

Alerts

Contact The Business

Shortcuts

Share

Category