https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

SLO časi, kraji, ljudje, Krekov trg 1, Ljubljana (2025)

09/12/2025

🪏 Arheološka raziskava Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu 💀

Glede na odmevnost naše zadnje objave, dodajamo še eno zanimivo informacijo glede članka Luke Rozmana in Dr. Uroša Koširja. Avtorja rezultatov raziskave nista objavila le v naši reviji SLO. Z objavo v zadnji številki mednarodno priznanega European Journal of Archeology (Evropska revija o arheologiji), ki ga 10. septembra objavlja prestižna univerza Cambridge, je razširjeni znanstveni članek o Macesnovi gorici dosegel tudi mednarodno javnost. Dr. Uroš Košir pa je pred 6 leti v isti reviji tudi že objavil rezultate arheološke raziskave podobnega dogodka, in sicer partizanskega poboja Romov v Mačkovcu, Iški, Gornjem Igu in Boncarju.

Če bi vas zanimalo prebrati razširjeno različico članka, jo lahko najdete tukaj: https://www.cambridge.org/core/journals/european-journal-of-archaeology/article/archaeology-of-a-mass-murder-the-concealed-gravesite-of-jama-pod-macesnovo-gorico-in-slovenia/7D4DBA4FEFD5E03BF9D32B2D66C6677A?utm_campaign=shareaholic&utm_medium=copy_link&utm_source=bookmark

04/12/2025

🪏 Arheološka raziskava Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu 3/3 💀

V jami je bilo najmanj 3403 žrtev, dejansko okoli 3450, ne pa več kot 3500. Natančnega števila ni mogoče ugotoviti ker so kosti razdrobljene zaradi večkratnega miniranja. Med žrtvami so bili izključno moški, čeprav v 1 ali 2 primerih ni mogoče povsem izključiti žensk. Mlajših od 15 let ni bilo, 1000 ubitih je bilo mlajših od 25 let, približno toliko pa tudi starejših. Največ jih je bilo starih od 23 do 25 let. Glede na visoko telesno višino, zobno higieno in protetiko je bilo precej moških višjega socialnega statusa.
Od 414 kosti s posledicami strelnih ran, jih je 393 na zatilnicah, kar jasno kaže način usmrtitve. Dva primera poškodb glave pa bi lahko bila tudi posledici hladnega orožja. Opazili so tudi poškodbe, ki so nastale za časa življenja žrtev in so bile lahko posledice bojev, pri šestih posameznikih so bile ugotovljene tudi amputacije.

Med raziskavo je bilo pridobljenih in dokumentiranih 10.284 predmetov (gumbi, tulci nabojev, ostanki oblačil...), a le 1/3 od teh je določljivega izvora in nam nudi podatke o žrtvah in storilcih. Največ je bilo ubitih z brzostrelkami in pištolami kalibra 9x19. Na podlagi slovenskih nabožnih predmetov, domobranskih oznak in imen na predmetih lahko zanesljivo trdimo, da so bile med žrtvami vsekakor slovenske žrtve. Med žrtvami je bilo vsaj 7 nemških vojnih ujetnikov, hrvaški gumbi pa kažejo tudi na manjše število pripadnikov NDH. Večina je bila oblečena v nemške uniforme, ki pa so jih nosili tudi domobranci.

Žrtve, ki so bile v jamo pahnjene med prvimi, so ležale na naravnem dnu jame na mestu vpada ter navzdol vse do skrajnih območij razširjenosti stožca (kot na skici v prejšnji objavi). Po miniranju so bila trupla zasuta s 0,5 do 1 m skalnega materiala. V stranskih rovih jame in na polici proti izhodu, so odkriti tudi okostja 46 ljudi, ki so strele in padec preživeli, a se niso uspeli rešiti.

📩 Več o poboju in izkopu v Jami pod Macesnovo gorico preberite v članku Luke Rozmana in Dr. Uroša Koširja v najnovejši reviji SLO, ki jo naročite na: https://www.druzina.si/narocnina/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

01/12/2025

🪏 Arheološka raziskava Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu 2/3 💀

Od prvih raziskav morišča pod Macesnovo gorico do izkopa in iznosa človeških posmrtnih ostankov iz grobišča je preteklo skoraj 20 let. Profesor dr. Mitja Ferenc je septembra 2004 s študenti Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete izvedel podroben pregled vrtače severno od brezna in našel veliko predmetov, ki so nakazovali pretežno na slovenske žrtve. 2017 so na zahtevo vladne komisije RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč v okviru priprav na celovito raziskavo jame in okolice izkopavanje vrtače izvedli arheologi podjetja Avgusta d. o. o., ki so prav tako odkrili ogromno drobnih osebnih predmetov žrtev. Poleg tega so tekom raziskave z detektorskim pregledom ugotovili tudi potek poti, po kateri so storilci vodili žrtve do roba brezna, kjer so jih ustrelili in pahnili v jamo.

Leta 2019 so se začela pripravljalna gradbena dela ob in v breznu, ki so omogočila kasnejši izkop in iznos posmrtnih ostankov. Iz jame so odstranili približno 1000 m³ skalnatega materiala, okolico jame pa pripravili za iznos človeških posmrtnih ostankov in predmetov, kar je sledilo leta 2022. Brezno je bilo raziskano po stratigrafseki metodi kolikor je to bilo mogoče. Hkrati so arheologi morali biti previdni tudi zaradi neeksplodiranih ubojnih sredstve - ročnih bomb, ki so jih uporabili strorilci in pa razstreliva, ki so ga uporabili po poboju, da so skrili posmrtne ostanke. Žrve so našli preprletene v mnogih plasteh, kot prikazuje foto. Ostanke posameznikov, ki pa so iskali pot ven ali pa so bežali pred streli in bombami, pa so našili v rovu oz. v nišah. O tem, kar se je dalo ugotoviti o okoli 3450 žrtvah pa prihodnjič.

📩 Več o poboju in izkopu v Jami pod Macesnovo gorico preberite v članku Luke Rozmana in Dr. Uroša Koširja v najnovejši reviji SLO, ki jo naročite na: https://www.druzina.si/narocnina/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

28/11/2025

🪏 Arheološka raziskava Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu 1/3 💀

Jama pod Macesnovo gorico leži na JV območju Slovenije, v pogorju Kočevskega roga, 160 metrov od ceste Kočevje–Rog (Roška cesta), 12 km od Kočevja. Današnja jama ima v zgornjem delu premer 20–25 metrov, nižje se brezno zoži na 8-10 metrov. Proti dnu se spet zvonasto razširi ter nadaljuje naprej v jamski sistem.

Po končani vojni so se maja 1945 skupine vojakov in civilistov, nasprotnikov partizanskega oziroma komunističnega tabora, umikale na Koroško v upanju, da bodo varni pod Britanci in da bodo lahko nadaljevali na zahod. Britanska vojska pa je po predhodnem dogovoru med 27. in 31. majem 1945 vrnila v Slovenijo večji del slovenskih domobrancev, Ustašev in ostalih protipartizanskih vojska in tudi civilistov ter jih predala Jugoslovanski armadi. Po začasni nastanitvi v taborišču v Kranju ter nato še v Šentvidu nad Ljubljano so jih z vlaki odpeljali do Kočevja, od tam pa s tovornjaki do Kočevskega roga, kjer so jih pomorili in zmetali v brezna. Poleg Jame pod Macesnovo gorico je eno večjih prikritih grobišč še Brezno pod Krenom, ki pa še ni raziskano oziroma izkopano. Da bi vse skupaj prikrili, so brezna in jame v več fazah še zaminirali.

Po dozdajšnjih podatkih naj bi se iz kočevskih brezen skupaj rešilo 12 mož. Spomini treh (Milana Zajca, Franceta Dejaka in Franceta Kozine) pa so tudi zapisani in objavljeni. Vsi navedeni omenjajo, da so bili zvezani v dvojicah in da so jih, tako kot ostale žrtve, k jami dovažali s tovornjaki, kjer se jih je na vsakem kleče stiskalo okrog 50. Na robu brezna so storilci žrtve ustrlili v zatilje in jih vrgli v 10-15 metrov globoko brezno. Preživeli so se skrivali v stranskih rovih, kjer so bili skriti pred očmi likvidatorjev, ročnimi bombami in streljanjem. Po navedbah Milana Zajca so tovornjaki opravili po tri vožnje na dan in da je posledično samo v tem breznu več kot 2200 žrtev, potrjujejo tudi izsledki raziskave. Po navedbah preživelih, se je poboj zgodil v prvih dneh junija 1945; Milan Zajec je padel v jamo 2. in se rešil 6. junija, France Dejak in France Kozina pa sta bila vržena v brezno 8. junija ter se iz nje rešila 10. junija.

📩 Več o poboju in izkopu v Jami pod Macesnovo gorico preberite v članku Luke Rozmana in Dr. Uroša Koširja v najnovejši reviji SLO, ki jo naročite na: https://www.druzina.si/narocnina/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

24/11/2025

🎉Novi SLO vas pričakuje v kioskih in naši spletni trgovini: 🔔

👉Vseslovenski kmečki upor leta 1515 - Dr. Martin BELE

👉Dušana Šantel – arhitektka in vrhunska športnica – Igor LONGYKA

👉Slovensko romanje v Sveto deželo leta 1910 – Matjaž ŠPORAR

👉Oblikovanje opozicije med Revijo 57 in 57. številko Nove revije – Dr. Marko ŠTEPEC

✅ Klik do vašega izvoda: https://www.druzina.si/narocnina/slo-slovenski-zgodovinski-magazin
Poštnina je brezplačna.🙂

21/11/2025

🏛️ Diego de Henriquez, muzealec in fotograf, ki je beležil in zbiral, ko so se dogodki dogajali 3/3 ☮️

Ob kapitulaciji je Henriquezev odsek prestopil k Nemcem, kar mu je skupaj s plemiškim poreklom in znanjem jezika omogočalo, da se je nemoteno gibal med Pivko in Trstom in po celotnem nemškem okupacijskem območju primorja, in sicer ne kot vojak. Kot direktor vojaškega muzeja je gojil stike z vsemi vojskami; Italijani, Nemci, Partizani in z Zavezniki. Zaradi vojnih grozot si je Henriquez iz protesta izbral za nočni počitek namesto udobne postelje krsto in spal v povprečju štiri ure na dan, tako da je njegov delovnik trajal kar 20 ur. Odpovedoval pa se je tudi hrani in živel zelo asketsko. Za svojo zbirko je Henriquez uporabil vse svoje in družinsko imetje, tako da je živel na robu revščine. Umrl je leta 1974 v skrivnostnih okoliščinah. Umrl je v svojem skladišču v požaru, kjer je zgorel tudi večji del njegove zbrane dokumentacije o Rižarni v času, ko bi njegovo gradivo lahko vplivalo na sodni proces v Trstu.

Henriquez je bil natančen fotokronist in dokumentalist, popisal in orisal je vse dogodke, v katere je bil tako ali drugače vpleten, vendar žal ni nikoli napisal avtobiografije, dočakal pa tudi ni svojega največjega cilja, ustanovitve muzeja. Muzej, ki ga je v veliki meri zastavil on in tudi zbral obsežno gradivo, danes nosi ime Mestni vojni muzej za mir Diego de Henriquez v Trstu (foto).

📩 Več o Diegu Henriquezu preberite v članku Dejana Vočine in Nadje Adam v najnovejši reviji SLO, ki jo naročite na: https://www.druzina.si/narocnina/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

18/11/2025

🏛️ Diego de Henriquez, muzealec in fotograf, ki je beležil in zbiral, ko so se dogodki dogajali 2/3 ☮️

V času druge svetovne vojne je bil Diego de Henriquez italijanski vojak. 19. marca 1941 so ga kot navadnega vojaka poslali v Pivko med pripadnike obmejne straže G. a. F. (Guardia alla Frontiera). Na Henriquezovo pobudo in z dovoljenjem njegovega nadrejenega, polkovnika je 16. aprila začel delovati vojno-zgodovinski muzej 25. obmejnega območja v Hrastju pri Pivki, tam, kjer je še danes Muzej vojaške zgodovine (foto). Henriquez pa je bil njegov direktor. S 16. aprilom, ko je prevzel muzej je tudi začel pisati dnevnik, kar je počel do smrti 1974 in popisal 300 zvezkov.

S priporočilnimi pismi svojega polkovnika je Henriquez obiskoval Ljubljano, Sušak in Split, in zbiral gradivo. Konec leta 1941 je Henriquez začel enkrat do dvakrat tedensko obiskovati Ljubljano, da bi dokumentiral vojno in zbral material, ki ga je italijanska oblast zaplenila Osvobodilni fronti (OF) in partizanskim enotam. Gradivo je nato vozil v zbirno bazo – muzej, ki je bil v stavbi vojašnice v Hrastju. Njegova muzejska postavitev je obsegala 17 vitrin, in sicer boj s partizani, nemško gradivo, rusko fronto, gradivo iz Anglije in starojugoslovansko vojsko.

Henriquez je fotografsko dokumentiral predvsem italijansko okupacijsko vojsko, ukrepe in oborožitev med okupacijo Ljubljane v letih 1941–1943. Fotografsko je dokumentiral tudi odporniško dejavnost; med drugim različne ilegalne napise odporniškega gibanja v Ljubljani. Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 je bil ves material še vedno v Pivki in Henriquez ga je hranil do prihoda slovenskega kolega Vertina, ki je del shranil v ljubljanskem mestnem muzeju. Ostanek pa je Henriquez na račun svojih spretnosti do konca vojne uspel prepeljati v Trst in tam sestaviti svojo zbirko.

📩 Več o Diegu Henriquezu preberite v članku Dejana Vočine in Nadje Adam v najnovejši reviji SLO, ki jo naročite na: https://www.druzina.si/narocnina/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

13/11/2025

🏛️ Diego de Henriquez, muzealec in fotograf, ki je beležil in zbiral, ko so se dogodki dogajali 1/3 ☮️

Ko beremo o raznih zgodovinskih dogodkih pogosto pomislimo, kakšna škoda je, da o njih nimamo več podatkov, da ni več fotografij ali da se kakšen pomemben predmet ni ohranil do danes. Na fotografijah druge svetovne vojne npr. vidimo tisoče nemških vojakov s čeladami proizvedenimi v milijonih, ampak te pa po 80 letih niso več tako pogoste in v lepi ohranjenosti pogosto presegajo vrednost 500€. Danes se nam zdi nepredstavljivo, da bi tako vreden predmet uporabili kot zajemalko za praznjenje greznice. Pogosto celo "zamerimo" sebi in svojim prednikom da s(m)o marsikaj zanimivega zavrgli, pomotoma uničili, ampak ta kratkovidnost je popolnoma človeška. V resnici so redki tisti, ki prepoznajo pomembnost zgodovinskega dogodka, v katerem se nahajajo in si sproti prizadevajo dokumentirati in arhivirati. Eden takšnih redkih ljudi je bil Tržačan profesor Diego de Henriquez (1909–1974).

Henriquez je bil ena izmed najbolj nenavadnih in skrivnostnih osebnosti Trsta. Rodil se je v zlatem obdobju habsburškega Trsta v tržaško plemiško družino s španskimi koreninami, govoril je skoraj vse evropske jezike, tudi slovenščino in hrvaščino, in svoje poslanstvo našel v beleženju in zbiranju vojaškega gradiva ter predmetov. Bil neutruden zbiralec, muzealec in po prepričanju antifašist. Med drugo svetovno vojno je zbiral vojna oklepna vozila, orožje, opremo, gradivo in fotodokumentacijo, ki ga je hranil na območju vojašnic v Hrastju in nameraval ustanoviti vojno-zgodovinski muzej. Poleg tega je s fotoaparatom vestno beležil dogodke v Pivki in Ljubljani in nekaterih drugih krajih med italijansko okupacijo. Zato spada po natančnem in kronološkem beleženju italijanske okupacije med trojico najpomembenjših fotografov – kronistov skupaj z Miranom Pavlinom in Jakobom Prešerenom.

📩 Več o Diegu Henriquezu preberite v članku Dejana Vočine in Nadje Adam v najnovejši reviji SLO, ki jo naročite na: https://www.druzina.si/narocnina/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

10/11/2025

🗳️ Volitve v občinske skupščine 1990: 1. del Ozadje osamosvojitve Slovenije 3/3 🕊️

Od leta 1988 so začele nastajati prve politične stranke, ki so bile sprva oblikovane kot zveze ali gibanja. Prvi sta nastali Slovenska kmečka zveza, ki je nastala v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva, in Zveza slovenske kmečke mladine, ki je nastala v okviru Zveze socialistične mladine Slovenije. 1989 so bile ustanovljene še: Slovenska demokratična zveza , Socialdemokratska zveza Slovenije , Slovensko krščansko socialno gibanje , Slovenska obrtniška stranka, Gibanje zelenih in Zveza za ohranitev enakopravnosti občanov. Kot zadnja je 1990 nastala stranka Sivih panterjev.

Novembra 1989 so se predstavniki Slovenske demokratične zveze, Socialdemokratov, Krščanskih demokratov in Kmečke zveze dogovorili o ustanovitvi opozicijske koalicije. Do marca 1990 so se jim pridružili še Zeleni Slovenije, Slovenska obrtniška stranka in stranka Sivih panterjev in tako je Demos nastopil s sedmimi strankami, združenimi pod enotnim programom. Program Združene opozicije je izhajal iz stališč Majniške deklaracije 1989 in si je za cilj postavil uveljavitev civilne družbe s pravno državo in večstrankarsko demokracijo ter nacionalno, politično in gospodarsko suverenostjo.

Na novo politično situacijo pa so se odzvale tudi vodilne politične sile v Sloveniji leta 1990: Zveza komunistov Slovenije si je dodala ime Stranka demokratične prenove, Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije je postala Socialistična zvezo Slovenije, ter Zveza socialistične mladine Slovenije ZSMS-Liberalna stranka. Prizadevale so si za človekove pravice, socialno družbo in ohranitev liberalno preobražene Jugoslavije.

Novonastale stranke in prenovljene družbenopolitične organizacije so se s svojimi programi začele pripravljati na volitve, ki so bile izvedene v aprilu 1990. Istočasno z državnimi volitvami so potekale tudi volitve v občinske skupščine, o katerih pa več v prihodnji številki SLO.

📩 Več o občinskih volitvah 1990 preberite v članku Urše Dežman Rot v najnovejši reviji SLO, ki jo lahko kupite v trafiki ali naročite na na povezavi:https://www.druzina.si/narocnina/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

06/11/2025

🗳️ Volitve v občinske skupščine 1990: 1. del Ozadje osamosvojitve Slovenije 2/3 🕊️

Slovenska civilna družba se v začetku ni aktivno vključevala v politični prostor in je predvsem izražala kritiko do obstoječega stanja, ne pa podajala alternative. Do aktivnega vstopanja opozicije v politični prostor je prišlo v drugi polovici osemdesetih let, ko so v 57. številki Nove revije s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program objavili cilje, ki so bili sčasoma sprejeti kot osrednji slovenski nacionalni program. Spopad z oblastjo se je okrepil poleti 1988 v procesu proti četverici JBTZ zaradi izdaje vojaške skrivnosti. Proces je sprožil množične proteste, kritike vojske in ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je postal osrednji akter v procesu demokratizacije.

Dialog med opozicijo in takratno oblastjo se je ponovno vzpostavil septembra 1989, z razpravo o amandmajih k ustavi, volilni zakonodaji in zakonu o političnem združevanju, kar je soglasno podprla opozicijska civilna družba. Sprejeti amandmaji so omogočali prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo ter iz enopartijskega sistema v večstrankarsko demokracijo, kar je pomenilo, da je bila odpravljena vodilna vloga Zveze komunistov.

Decembra 1989 sta bila sprejeta Zakon o političnem združevanju in Zakon o volitvah v skupščine, s katerima je bila uzakonjena pravica do političnega združevanja. Slovenski predvolilni prostor se je v začetku leta 1990 izoblikoval in novonastale stranke ter prenovljene družbenopolitične organizacije so se začele pripravljati na prve večstrankarske volitve, ki so bile razpisane za april 1990.

📩 Več o občinskih volitvah 1990 preberite v članku Urše Dežman Rot v najnovejši reviji SLO, ki jo lahko kupite v trafiki ali naročite na na povezavi: https://www.druzina.si/narocnina/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

03/11/2025

🗳️ Volitve v občinske skupščine 1990: 1. del Ozadje osamosvojitve Slovenije 1/3 🕊️

Aprila 1990 so v Socialistični republiki Sloveniji po več kot 40 letih enopartijskega sistema potekale prve demokratične volitve, ki so pomenile prelomnico v političnem in družbenem življenju . Poleg volitev v Republiško skupščino so bile izvedene tudi lokalne volitve v zbore občinskih skupščin, ki pa so pogosto spregledane zaradi republiških volitev. A prav lokalne volitve so predstavljale izjemno pomembno preizkušnjo nove demokracije in nudile prostor, kjer so se oblikovale nove prakse, zavezništva in razmerja moči.

Konec 80. let je prišlo do najbolj daljnosežnih sprememb po letu 1945. Gorbačovova politika je odprla prostor za dialog in spodbudila prej nepredstavljive spremembe. Poljska in Madžarska sta izvedli prve večstrankarske volitve, v Vzhodni Nemčiji in na Češkoslovaškem so množične demonstracije spodnesle vodstva, ki niso bila pripravljena na spremembe, v Romuniji pa se je krvavo končalo obdobje Ceausescujevega režima. Jugoslavija tudi ni bila imuna na dogodke v Evropi. Gospodarska kriza, nacionalna nasprotja in nezmožnost zveznih institucij da bi se prilagodile spremembam so ustvarili pogoje, ki so vodili v politični preobrat.

Čeprav je bila Slovenija še v enostrankarskem sistemu, so bila osemdeseta leta eno najbolj pluralnih obdobij v zgodovini države. Zunanje družbene in politične spremembe ter bolj demokratična oblika socializma so omogočile, da se je v Sloveniji razvila močna civilna družba in da so procesi, poimenovani »slovenska pomlad«, pripeljali do zmage opozicije leta 1990.

📩 Več o občinskih volitvah 1990 preberite v članku Urše Dežman Rot v najnovejši reviji SLO, ki jo lahko kupite v trafiki ali naročite na na povezavi: https://www.druzina.si/narocnina/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

31/10/2025

📜 Jožef Lamberg (1489–1554), dvorjan, diplomat, deželni glavar 👑 3/3

Čeprav so odposlanca sprejeli z visokimi častmi, zaradi omejenih pristojnosti in neugodnih političnih razmer nista mogla doseči miru. Konstantinopla niso smeli zapustiti do 22. decembra 1530, ker je na Ogrskem spet divjala vojna. Bolni zaradi zimskih razmer na poti so se v Ljubljano vrnili šele 9. februarja 1531.
Jožef Lamberg pa se je v Osmansko cesarstvo vrnil že maja 1532, da bi pomagal zaustaviti nov osmanski vojaški pohod. Misija pa je bila tokrat še malo manj uspešna. Sulejman jih je sprejel v Nišu in jih s seboj odvedel v Beograd, kjer jim je končno namenil avdijenco, a se ni ustavil in nadaljeval svoj pohod.

Kljub diplomatskim neuspehom pa si je Lamberg pridobil Ferdinandovo zaupanje, ki ga je kmalu imenoval za vrhovnega dvornega mojstra svoje žene Ane. Jožef se je leta 1535 poročil z njeno dvorjanko Margareto Khuen iz Tirolske, ki mu je rodila sina Baltazarja in za tem umrla. Na dvoru je našel tudi tretjo ženo Ano Svetkovič, s katero se je poročil leta 1538 in imel še 5 otrok. Jožef je bil leta 1544, na podlagi svojega položaja pri kraljici Ani, skupaj z brati Melhiorjem, Gašperjem in Volfom povzdignjen v baronski stan in osebno imenovan za kranjskega deželnega glavarja.

Kljub nazivu pa na Kranjskem ni ostal in kot vrhovni dvorni mojster vodil kraljičino gospodinjstvo med Innsbruckom, Linzem, Dunajem in Prago. Po Anini smrti pa sta z ženo kot dvorni mojster in mojstrica postala vzgojitelja kraljevih otrok. Dvor je verjetno zapustil leta 1551 in se posvetil vodenju Kranjske, pri čemur pa sta mu pomagala sin Janez in sorodnik Jakob Lamberg. V tem času je Jožef napisal tudi avtobiografijo, ki jo je posvetil svojim otrokom. Ta se je ohranila preko Valvasorja, ki jo je objavil v deveti knjigi Slave vojvodine Kranjske. Umrl je 27. februarja 1554, njegov celopostavni viteški nagrobnik pa lahko danes vidimo v lapidariju Narodnega muzeja v Ljubljani.

📩 Več o Jožefu Lambergu preberite v članku Luke Dremlja v najnovejši reviji SLO, članek pa lahko preberete sami tudi na povezavi: https://www.druzina.si/clanek/jozef-lamberg-dvorjan-diplomat-dezelni-glavar

SLO časi, kraji, ljudje

09/12/2025

04/12/2025

01/12/2025

28/11/2025

24/11/2025

21/11/2025

18/11/2025

13/11/2025

10/11/2025

06/11/2025

03/11/2025

31/10/2025

Address

Telephone

Website

Alerts

Contact The Business

Shortcuts

Share

Category