KINO revija za film in filmsko

03/10/2025

17/09/2025

🎬 František Čap na velikem platnu in na papirju!

Slovenska kinoteka pripravlja retrospektivo filmov Františka Čapa iz njegovega češkega obdobja. Ob tej priložnosti vas vabimo k branju 21. številke revije KINO!, kjer smo Čapu posvetili poseben sklop prispevkov.

Prelistajte kazalo: https://e-kino.si/izdaje/kino-21/ 📖

Cleo Kino

09/09/2025

Petek, 12. 9. 2025 / 18.00—23.59

16/08/2025

»V opusu Studia Ghibli se koncepti narave ter koncepti ženskosti zanimivo, kompleksno ter kontradiktorno povezujejo. To ponuja možnost analize Ghiblijevih filmov skozi združeni teoretski leči ekokritike in feministične kritike. Prav ta (simbolna in filozofska) vez med imaginariji Ženske in Narave je namreč miselni konstrukt, ki ga proučuje in prevprašuje teoretsko polje ekofeminizma. So torej filmi Studia Ghibli zares feministični in ekološki ali celo ekofeministični?.«

V✨✨ novem KINU!✨✨ piše Manca Lipoglavšek. Njen članek analizira izbrane filme Studia Ghibli skozi kritiško lečo ekofeminizma, ki temelji na kritiki povezanih mehanizmov razvrednotenja žensk in narave.

Več o novi številki na naši spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite: https://e-kino.si/izdaje/kino-55-56/

Cleo Kino

14/08/2025

»Najstništvo je težavno, zapleteno obdobje, v katerem se mladostniki večinoma začnejo vidno čustveno odmikati od staršev in se pred njimi zapirati, starši pa pogosto ostanejo brez pregleda nad tem, kaj se z njihovimi otroki zares dogaja. Vsake toliko časa v sam proces poseže popkultura, ki postreže z novo aktualno dozo najstniških problemov. Tako je bilo pred leti z Netflixovo serijo Trinajst razlogov (13 Reasons Why, 2017–2020), posneto po mladinskem romanu Jaya Asherja Trinajst razlogov. Brez kompromisov ali cenzuriranja je prikazala stisko najstnikov in najstnic zaradi šolskih bullyjev, ki prestopajo meje že tako bolečega zafrkavanja in se pogosto zatekajo k brutalnemu čustvenemu in celo fizičnemu nasilju.«

V✨✨ novem KINU!✨✨ Veronika Šoster piše tudi o družbenih učinkih in recepciji problemskih serij o najstnikih na podlagi Netflixove serije Adolescenca (Adolescence, 2025).

Več o novi številki na naši spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite: https://e-kino.si/izdaje/kino-55-56/

Cleo Kino

12/08/2025

Oskar Ban Brejc se v ✨✨ novem KINU!✨✨ posveča tudi telesnemu značaju gibanja skozi prostor oziroma gibanja v globino.

»Jedro pogleda iz fantomskih voženj tako ostane tudi v sodobnem sludge contentu na TikToku ali Redditu. A ne nujno le kot šok in haptična dezorientacija, temveč predvsem kot zaposlovanje oči, kot gibanje, ki prisesa pogled in telo, da lahko ob njem vznikne glas pripovedi. V sludge videih torej spektakel in pripoved nista zoperstavljena, temveč delujeta nenavadno vzajemno: podoba prevzema nalogo spektakla in s silovitim gibanjem v prostor vleče nase oči in telo. Šele tedaj lahko glas v offu, ki bi bil brez gibanja, ki zapolnjuje podobo, zgolj glas, pripoveduje.«

Več o novi številki na naši spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite: https://e-kino.si/izdaje/kino-55-56/

Cleo Kino

10/08/2025

»Kjer Brakhage še išče načine, kako svetlobo oguljenega transparentnega filma vpeti v reprezentacijo – s tem, da be**no vsebinsko poveže s slepimi očmi –, pa je Marčeva gesta tu bolj radikalna. Pri njem je belina na pogrizenih mestih sploh edina vidna variacija na traku, ki sicer ne nosi nikakršnih podob razen globoke črne. Ugrizni me. Že enkrat. se dobesedno pregrize do vida, do luči projektorja, do točke, kjer postane trak porozen in začne skozse prepuščati svetlobo. Pri Marcu deluje pogrizeni trak kot tančica, ki z različnimi gostotami in ritmi na različnih mestih senči ali prepušča svetlobo projektorja.«

V✨✨ novem KINU!✨✨ piše Oskar Ban Brejc o eksperimentalnem filmu Ugrizni Me. Že enkrat. (1980) slovenskega avtorja Davorina Marca. Primerja ga s širšo tradicijo sodobnega eksperimentalnega filma in obenem razmišlja o radikalnosti geste grizenja filmskega traku.

Več o novi številki na naši spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite: https://e-kino.si/izdaje/kino-55-56/

Cleo Kino

08/08/2025

»Najprej moramo nekaj reči o sekvenčnosti, in sicer gre za zaporedje, v katerem beremo okvirčke stripa, ki je sicer določeno vnaprej, a lahko bralec stripa do neke mere sam določa dinamiko, hitrost branja, pa tudi premikanje z enega okvirčka k drugemu in nazaj – zato je branje stripov tako dinamično in razgibano. Film pa je umetnost, kjer je tempo določen, kjer si slike prav tako sledijo druga za drugo, a ne moremo vplivati na samo dinamiko gledanja, zato pri prenosu med medijema pride do opaznih sprememb. Teoretik stripa Scott McCloud denimo pravi, da je film, preden je predvajan, samo zelo zelo zelo zelo počasen strip, Will Eisner pa celo pripomni, da je film podaljšek stripov.«

V✨✨ novem KINU!✨✨ piše Veronika Šoster o medijskih sorodnostih in razlikah stripa in filma na primeru slavnega (stripa in filma) Mesta Greha.

Več o novi številki na naši spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite: https://e-kino.si/izdaje/kino-55-56/

Cleo Kino

07/08/2025

»Obstaja kar nekaj filmov, predvsem adaptacij stripov, ki že po posameznih kadrih kažejo, da so zvesta kopija svojega izvirnika, ampak težko bi rekli, da gre pri njih za kaj posebej stripovskega. Pri uprizarjanju namreč veljajo podobna pravila kot pri filmu; če bo v kvadratku ali v kadru zlobec prikazan od spodaj, bo videti še strašnejši, mogočnejši; če boste vojsko pripeljali z leve in bo svojo pot nadaljevala proti desni, bo najverjetneje zmagala, in podobno. Celo čas lahko strip narekuje podobno nazorno kot film. Ožji kadri prikazujejo hitrejše dogajanje in daljši dolgotrajnejše. Hitri trenutki, ko vidimo v nekaj usmerjen pogled, nato detajl orožja in nato prestrašen pogled druge osebe, so lahko pri filmih enaki kot pri stripih. Gre pač za medija, ki sta si izjemno sorodna in bi se morala zato še bolj učiti drug od drugega, tudi pri strokovni terminologiji.«

V✨✨ novem KINU!✨✨ piše Pia Nikolič o potencialih in nevarnostih neposrednega primerjanja stripa in filma.

Več o novi številki na naši spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite: https://e-kino.si/izdaje/kino-55-56/

Cleo Kino

03/08/2025

✨V novem KINU!✨ preberite članek Matjaža Zorca, ki se skozi premislek o sorodnostih med slikarstvom in filmom osredotoča na njune temeljne ustvarjalne principe in povezave z drugimi umetnostmi, predvsem literaturo, ter vzpostavi osnovno dialektiko obeh umetnosti, ki ju združuje in razmejuje obenem.

»Film in slikarstvo sta skratka očitno zelo povezani in sorodni umetnosti. Najboljši
primeri filmskih vizualij delujejo kot nekakšna nadgradnja slikarske zapuščine, mnogi režiserji so hkrati tudi vizualni umetniki in slikarji, slednji so mnogokrat sodelavci pri filmskih projektih, če se spomnimo na nedavno preminulega Davida Lyncha ali Salvadorja Dalíja kot soavtorja enega prvih nadrealističnih filmov. Sam Picasso je ne nazadnje oblikoval plakat za Bitko na Neretvi (1969). Gre torej najmanj za bližnje obrtniško sorodstvo.«

Več o najnovejši številki na naši spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite: https://e-kino.si/izdaje/kino-55-56/

Cleo Kino

01/08/2025

✨V novem KINU!✨ Andrea Zabric analizira tehnične pristope Paola Sorrentina in Davida Hockneyja, s posebnim poudarkom na njunem razumevanju opazovanja kot temeljne metode za produkcijo podob.

»Z občutkom za podobe, ki dopuščajo večplastne interpretacije, se zastavlja vprašanje: koliko dvoumnosti lahko prenese falična božja roka? Nesamostojnosti navkljub proizvede izjemne učinke v umetnosti pripovedovanja, in ko nam ustreza, se zanašamo na ta nenavadni, pogosto nebogljeni aparat – obseden s samim seboj, z idejo večnosti in prepričanjem, da mu ni mogoče soditi. Tudi moje prednice so, bodisi naglas bodisi sramežljivo v sebi, sprejemale njeno pojavljanje z nasmeškom ali krohotom. Navsezadnje same roke v kontekstu čudežev, tudi tistih filmskih, ne moremo obravnavati zgolj kot kič.«

Več o najnovejši številki na naši spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite: https://e-kino.si/izdaje/kino-55-56/

Cleo Kino

30/07/2025

✨V novem KINU!✨preberite članek Nejca Poharja, v katerem poskuša skozi analizo filmskih reprezentacij Boba Dylana vzpostaviti pojem podobe-glasu.

»Vendar velja začeti na začetku. In na začetku je zvok, ki postaja glas. Specifičnost Dylanovega glasu je v tem, da razgali določeno lastnost glasu. Ta lastnost glasu je njegova ne-glasovnost, nazalnost, "sposobnost", da se lepi na telo, a telesu (skozi nos, ki v tem primeru deluje kot odvod ust) hkrati ves čas uhaja. Dylanov glas je reteritorializiran vsaj v dveh pomenih, najprej kot glas, ki se pripenja na Dylanovo telo, zatem kot glas, ki prevzema glas ljudskih pevcev, jih reinterpretira, ponavlja, podvaja. Dylanovo odločitev za elektrifikacijo glasbe je moč razumeti prav kot način, kako glas potopiti v hrup, v elektriko muzike, a ne zato, da bi ga utišala, ampak, prav nasprotno, da bi ga lahko slišali bolje. Glas gre misliti preko podob, ki se nanj pripenjajo.«

Več o najnovejši številki na naši spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite: https://e-kino.si/izdaje/kino-55-56/

Cleo Kino