06/08/2025
"Četrta jutranja ura je iznenada postala moja nova resničnost. Spet budna, spet izgubljena v tišini, znotraj katere se je nekaj neizogibno spreminjalo.
Dogajanje sem sprva pripisovala le utrujenosti in pomislila, da potrebujem več spanja in manj vsakodnevnih obremenitev, morda bolje načrtovano in zdravo prehrano. Kot sem vedno, ko se je uprlo moje fizično telo, rešitve iskala z razumom, sem to počela tudi sedaj. Analizirala sem, ugotavljala, kaj sem naredila drugače in kaj bi lahko popravila, ter v globinah sebe premlevala, kako bi se lahko vrnila v prejšnje stanje.
A bolj kot sem se trudila, bolj se je potrjevalo, da tokrat ni šlo zgolj za telesno izčrpanost, temveč se je nekaj v meni premikalo, spreminjalo, a tega nisem znala imenovati.
Sprva tiho in skorajda neopazno. Kot tiste drobne razpoke v ledu, ki jih še ne vidiš, a jih nekje pod površjem že slutiš, slišiš. Kot veter, ki se počasi dviga pred nevihto, čeprav še ne veš, kdaj bo padel prvi dež.
Dolgo sem verjela, da je moj svet stabilen. Nisem dvomila v to, da poznam svoje telo, svoje misli, svoj čustveni in duhovni ritem. Vse je teklo po znanih poteh. Skrb za družino, ustvarjanje, poslanstvo, ki sem ga nosila kot baklo skozi življenje. Vsaka vloga, ki sem jo sprejela in odigrala, je imela svoj smisel, namen in skoraj vedno lep rezultat.
A nekega dne sem obstala in se zazrla v ogledalo. Nemo sem strmela vase. V odsevu se je nekaj premaknilo. Vznemirjena nad neznanim, morda celo rahlo prestrašena, sem se prepustila toku trenutka. Zrla sem v žensko, kot sem vedno bila, a hkrati je bila to podoba neznanke. V istem hipu sem ozavestila, da sem že nekaj časa zaznavala, kako se je moje telo spreminjalo, kako je moja energija nihala kot plima in so se čustva nemirno premetavala v valovih, ki jih nisem znala več obvladati. Kjer sem nekoč delovala z lahkoto, se je zdaj zdelo kot tuje ozemlje. Moja miselna ostrina, moj zagon, celo moja želja po tem, da ustvarjam, učim in navdihujem druge – prav iz vsega je vela utrujenost.
Najbolj pa me je zadel občutek izgube nečesa neoprijemljivega, bilo je kot poslavljanje od nečesa v meni, skorajda razpadanje, a hkrati rojevanje novega. Tega procesa nisem doumela.
Moj obraz je bil še vedno moj, a nekaj na njem se je zdelo drugače. Oči so bile globlje, svetloba v njih se je rahlo spreminjala. Mojo pozornost so pritegnile drobne sledi časa, ki so mi bile prej nevidne. Vse, kar sem vedno imela – mladost, energijo, jasnost in zagon –, je bilo še vedno tam, a kot da bi počasi bledelo, v daljavi izginjalo v meglici.
Ne v smislu izgube, temveč v smislu preobrazbe. Bolj kot sem se trudila slednje razumeti, bolj se mi je spoznanje izmikalo."
- Saša Božič v knjigi Postajam Ona, Dnevniku menopavznega prehoda Nazaj k Sebi
Naročite knjigo 👉 https://www.zalozba-chiara.si/zdravje/2119-postajam-ona
📘