12/12/2025
Jurij Švajncer v Pravni praksi, št. 48/2025 piše o oprostilni sodbi o vdoru protestnikov v studio RTVS:
"[Z]anjo je bilo, kot je prepričljivo opisala, grozljivo presenečenje, da se je javna servisna novinarska hiša spremenila v enostranski propagandni stroj za reproduciranje vladnih sporočil brez vsake mere kritičnosti. V oddaje so za mnenja vabili le sprejemljive strokovne komentatorje s sorodnimi stališči, druge pa so ignorirali ali jih celo diskreditirali.
Navedeno posredno potrjuje tudi novinarski prispevek RTV Slovenija, kakor je tedaj »poročala« o spornem dogodku vstopa v RTV zgradbo. Kršiteljico in somišljenike so v novinarskem prispevku predstavili kot nevarne zanikovalce, ki so ogrozili neodvisno novinarstvo, kar so obsodila tudi novinarska združenja (Društvo novinarjev Slovenije). Niti z besedo pa novinarji niso omenili, zakaj so ti ljudje sploh vstopili v RTV Slovenija in da so vstopili z zahtevo, naj RTV Slovenija nemudoma obvesti javnost o negativnih učinkih cepljenja, ki je temeljila na uradnem vladnem dokumentu. Z vidika kršiteljice so torej vstopili zato, ker so s tem sami odvračali škodo, ki so jo v nasprotju z novinarskimi standardi novinarji in uredniki s cenzuriranjem delali javnosti, česar pa novinarska združenja niso obsodila.
Kritični del stroke je bil cenzuriran in diskvalificiran
Kršiteljičin odziv je bil zato njena poslednja možnost, ko je izčrpala vse drugo, da bi dosegla kritično javnost. Njeno pričakovanje, da bo osrednji javni medij javnost transparentno obvestil o morebitnih (tudi smrtnih) učinkih cepiva, ni bilo neoprijemljivo in brez podlage, saj je poleg njej dostopnih informacij (o drugačnih stališčih domačih in tujih strokovnjakih, ki so na to opozarjali in jih je v spis predložila kršiteljica), temeljilo na uradnem vladnem dokumentu. Še toliko bolj, ker je predmetno cepivo gradilo na novejši tehnologiji in je bilo v fazi preizkušanja ter brez znanih (hudih) stranskih učinkov, kaj šele dolgoročnih.
Kot se je izkazalo, je kršiteljica navsezadnje imela (žal) tudi prav, saj so nekateri zaradi cepljenja in cepiva nato tudi res umrli. Nevarnost, ki je s takim zdravstvenim posegom grozila nepoučenim, je bila zato resnična tako subjektivno (zanjo) kot objektivno (za druge). Vsakemu povprečno razumnemu posamezniku je znano, da imajo zdravila/cepiva lahko tudi določene stranke učinke, a vprašanje je, kakšne in kolikšne. Le blago boleča rama je gotovo nekaj drugega kot smrt zaradi cepljenja ali okvara srca sicer zdravega človeka. Zato je za pravico do obveščenosti, kakor jo mora zagotavljati javni medijski servis, ključno, da je celovita, predvsem pa ne politična, komercialna, propagandistična ali aktivistična.
Prazen je argument o enotnosti stroke, s katerim se je pri svojem prizadevanju srečevala kršiteljica, če najprej kritičen del stroke cenzuriraš, ga ignoriraš, diskvalificiraš in mu preprečiš dostop do avditorija (javnosti). Ali je stroka enotna in prepričljiva, lahko oceniš šele, če različna mnenja soočiš, ne da groziš drugače mislečim zdravnikom z odvzemom licenc oziroma z nezmožnostjo preživljanja.
Zdravstvo je znanost, ki mora biti, kot dokazuje zgodovina na primerih mnogih posameznikov (Galileo, Kopernik, Marie Curie itd.), odprta za različna strokovna stališča, ne le tista, ki jih odobrijo (ne)vladni licencirani monopolisti z javnimi pooblastili kot cenzorji (na primer zdravniška zbornica). Argument »stroke« in »znanosti« ne sme postati religijski argument, vezan na določenega strokovnega oligarha. Religija temelji na dogmah kot neovrgljivih božjih resnicah, medtem ko je bistvo znanosti v preizkušanju, spremembah, napredku, rasti, novih dognanjih in vsem drugem dinamičnem ter (tudi) antidogmatičnem.
Vse to se lahko razvije samo v razpravi, kjer vsako mnenje že po naravi stvari nima enake teže (glede na izobrazbo, izkušnje, znanje itd.), a se mora vseeno odviti prav tam in s tem namenom, saj je človekov preživetveni razmislek v zasnovi zdravorazumski, njemu lasten in kot tak neodvisen od licenc ali izobrazbe. [...]"
