06/08/2025
Primer Jevška je simptom globljih sistemskih težav. Zakaj je namesto za hiško vložil dovoljenje za garažo? Je morda menil, da bi pridobivanje dovoljenja za tradicionalno hišo zahtevalo nesorazmerno veliko truda? To nikakor ne opravičuje kršitve, a kaže na birokratsko past, v kateri se znajdejo celo odločevalci. Nova panonska hiša s slamnato streho ni v nasprotju z aktualnimi prizadevanji za trajnostno arhitekturo. Če gledamo na arhitekturo in njen prostorski vpliv, je Jevškova črna gradnja manj problematična kot 80 odstotkov gradenj, razpršenih po Sloveniji. Pa vendar naša zakonodaja – kljub zelo visokim subvencijam v zeleni prehod – takšnih stavb ne spodbuja, temveč jih otežuje z dodatnimi zahtevami.
Letos poleti smo spremljali še eno afero, ki je, čeprav z bistveno večjimi posledicami za družbo, dvignila neprimerljivo manj prahu. Upravno sodišče je odpravilo gradbeno dovoljenje za prvi odsek južnega dela tretje razvojne osi, načrtovane hitre ceste od novomeškega vzhodnega avtocestnega priključka do priključka za tovarno Revoz pri Osredku. Civilna iniciativa, ki nasprotuje gradnji, opozarja, da bi cesta v mestno okolje prinesla več prometa, namesto da bi ga umaknila. Sodišče je tako odpravilo že pridobljeno dovoljenje iz julija leta 2023. Zadevo je vrnilo ministrstvu za naravne vire in prostor v ponovno odločanje, pri čemer je prepovedalo uporabo uredbe o mejnih vrednostih hrupa, saj ni skladna z ustavnimi in zakonskimi okviri. Ta primer razkriva destruktivno moč birokracije: njeno zmožnost, da ustavi projekte z velikim družbenim pomenom.
Tretja razvojna os je ključna za prometno povezanost države, a se zaradi birokratskih in pravnih zapletov vleče že desetletja. Civilna iniciativa ima legitimne pomisleke, a če sledimo logiki sodišča, lahko po novi odločitvi sodišča dejansko izpodbijamo prav vsako do zdaj izdano gradbeno dovoljenje, kar je pravni in družbeni absurd! Vsak projekt ima potencialne pomanjkljivosti, in če je cilj birokracije zgolj iskanje napak, se znajdemo v začaranem krogu, v katerem se nič ne premakne – ne gradijo se ne cestna infrastruktura ne hiše, skladne z lokalno dediščino.
Mar ne bi bilo boljše, če bi bili upravni delavci namesto za iskanje napak raje motivirani za hitro in kakovostno izdajo dovoljenj, za proaktivno sodelovanje, svetovanje in pomoč arhitektom ter naročnikom, ki pridobivajo dovoljenja? Za takšno spremembo paradigme sploh ne potrebujemo nobenih dopolnil obstoječih zakonov. V nedavnem intervjuju je arhitekt Boris Bežan, avtor presežno kakovostne arhitekture tako v Sloveniji kot po svetu, izpostavil primer Finske: »Tam občine pomagajo arhitektom pri uskladitvi interpretacije zakonodaje, kar olajša in bistveno pospeši proces pridobivanja gradbenega dovoljenja – to bi lahko uvedli tudi pri nas brez kakršnekoli spremembe zakona.«
Minister naj vsekakor odgovarja za črno gradnjo, a prav tako naj oblast odgovarja za sistem, ki spodbuja generične garaže, medtem ko otežuje gradnjo z lokalno dediščino skladnih hiš ali ključne javne infrastrukture. Če pravila omejujejo dobrobit arhitekture, posameznika in skupnosti in se je izkazalo, da se kot družba ne moremo podrediti birokratskim merilom, zakaj ne bi raje spremenili sistema birokracije po naši meri, tako da bo namesto ovire postala orodje za boljše okolje in skupnost.
Odločevalci kršijo zakone, s čimer sporočajo, da so prepričani o lastni nedotakljivosti in večvrednosti pred zakoni. Namesto da bi prispevali k bolj življenjskim in smiselnim zakonom, raje goljufajo, prepričani, da bodo zaradi svoje privilegirane pozicije na oblasti že nekako prišli skozi. Problem je v zakonodaji, ki je narejena tako, da je skoraj vsakdo v nekakšnem prekršku; toda birokracija bi lahko bila že s spremembo miselnosti servis družbe, temelječe na osebni odgovornosti, svobodi in zaupanju – ne pa ovira, ki nas drži v stanju izvirnega greha.
Oblast naj odgovarja za sistem, ki spodbuja generične garaže, medtem ko otežuje gradnjo z lokalno dediščino skladnih hiš.
