05/11/2025
Predimenzioniranost pa ima tudi številne prenesene pomene. Nekaj jih vpliva na naš grajeni prostor in arhitekturo. Denimo predimenzionirana zakonodaja. Število strani pravilnikov, uredb in zakonov presegajo obseg literarnih vrhuncev naših literatov. Zakonodaja se pogosto spreminja, definicije izrazov po nepotrebnem menjajo in postopki daljšajo. Vse to, da bi preprečil morebitne zlorabe in da bi »poenostavili birokracijo«. S tem gradimo predimenzioniran birokratski sistem, ki namesto da bi spodbujal vrhunsko arhitekturo in urbanizem, zlorablja čas in ustvarja nevidno delo.
Predimenzionirana zakonodaja je rezultat predimenzirane javne uprave. Še nikoli v zgodovini nismo imeli tako velikega stroja, ki naj bi skrbel za delovanje države s tako majhnim učinkom. Poleg tega je ta naš stroj javne uprave zelo drag. Davki se stalno zvišujejo, stroj raste, družba pa razpada.
Predimenzioniran je tudi izobraževalni sistem. Znanje je sicer temelj napredka in pogoj, da se družba razvija. Še nikoli ni bilo tako dostopno vsakomur, kot je v današnjem času. In še nikoli ni bil tako velik del populacije tako visoko izobražen. Sistem omogoča neskončno možnosti učenja. Študij lahko z vsemi ugodnostmi traja globoko v produktivna leta posameznika. A takšnemu preizobraženemu posamezniku potem ta isti sistem ne zagotavlja zaposlitve, ki bi družbi koristila in s katero bi ji povrnil vložek v izobrazbo.
Kot z izobrazbo so nekateri preobjedeni dobesedno – s hrano. V predimenzioniranem državnem aparatu so mize polne, pogostitve so vsak dan, stroški za reprezentanco pa neomejeni. Ali smo zaradi tega siti? Nekateri so preobjedeni, drugi pa stradajo.
Če je na eni strani družba predimenzionirana predvsem na udobnih področjih, ki jih napaja javni proračun, je na drugi strani družba poddimenzionirana. Primanjkuje nam ljudi, ki bi opravljali ključne poklice za normalno delovanje: bolniških sester, zidarjev, mizarjev, učiteljic, kuharjev, obrtnikov, prodajalk (v vseh spolnih oblikah) ... Vsakodnevni poklici izginjajo. Zato delovno silo uvažamo celo s Filipinov, da bi z njo lahko vzdrževali našo predimenzionirano utopijo.
Toda vsaka konstrukcija ima svojo mejo. Ko je stena predebela, začne nositi le še sama sebe in s tem izgubi smisel. Tudi država, ki je preveč obložena s sistemi, pravilniki in servisi, na koncu ne podpira več ljudi, ampak lastno težo. Sistem se začne ukvarjati sam s sabo – s svojimi postopki, svojimi obrazci, svojimi reformami. In kot vsaka pretežka konstrukcija postane neuporaben, neekonomičen in neestetski. Namesto da bi skrbel za ravnovesje družbe, promovira sovraštvo, napuh in nesposobnost.
V arhitekturi optimum pomeni stanje ravnotežja med težo in lahkotnostjo, med vitkostjo in trdnostjo, med uporabnostjo in lepoto.
