01/05/2025
Zakaj delo z AŽS?
AŽS je več kot le del tvojega telesa – več kot sistem, ki skrbi za avtomatske funkcije.
Je tvoj prvi notranji medij, skozi katerega se ustvarja, prenaša in vtisne zapis vsake tvoje izkušnje.
V njem je shranjeno, kako je, ko si v stiku – s sabo, z drugimi, z življenjem.
In celotna moja identiteta se gradi na tem prvem stiku. Biološko gledano je v meni zapis, da bi moral biti moj prvi stik z drugo osebo, primarnim skrbnikom, mamo kot nekom, ki je božansko bitje. Ki vse vidi, začuti in ljubeče odgovori na vsako mojo potrebo.
Ko je ta stik poln prisotnosti, topline in odzivnosti, se v meni skozi vsak odziv začne graditi občutek: »Jaz sem moč. Jaz sem vredna. Jaz obstajam. Jaz sem življenje. Jaz sem središče.”
Ta prvi stik, če je zrcalen, topel, brezpogojen, v dojenčku ne ustvari občutka manjvrednosti, ampak prav nasprotno – vzpostavi temeljno notranjo resnico: "Jaz sem življenje. Jaz sem vredna. Jaz sem središče."
Biološko gledano, ko dojenček joče in mama pride – ni samo fizična zadovoljitev potrebe. To je potrditev obstoja.
Dojenček se še ne zaveda “jaz sem ločeno bitje”. V tistem trenutku svet deluje tako, da njegova potreba povzroči odziv.
V njem se utrjuje čutno in energetsko prepričanje: “Moja potreba ima moč. Moja prisotnost ima vpliv. Jaz sem središče sveta.” To je razvojno zdrava faza, ki ne pomeni narcizma, ampak temelj zdravega jaza.
Če je stik v večini primerov stabilen, zrcalen, pretočen, otrok ne razvije občutka večvrednosti, ampak zaupa, da je svet odziven in varen – in s tem da je tudi on varen v svoji moči. Tako da občutek “jaz sem moč, jaz sem vredna, jaz obstajam, jaz sem življenje.” je zdrava “božanskost” začetka – ne nadutost, ampak občutek polnosti bivanja.
Za razliko od tega pa se v telesu dojenčka, ki večino časa ne dobi odziva na svoje potrebe, vklopi preživetveni odziv prilagoditve/podreditve – fawn odziv.
To ni izbira. To je instinkt: “Moram se prilagoditi, da preživim.”
Ko moje potrebe niso zadovoljene, telo to doživi kot življenjsko ogrožujoče. In zato se moj sistem popolnoma prilagodi – da bi ohranil stik, da bi bil odziv, da bi bilo preživetje možno. začne se zapisovati: “Za preživetje je ključno, da moram izbrisati svoj impulz, svojo potrebo, svoj jok, svojo napetost. Da preživim, se moram podrediti, prilagoditi, uskladiti z drugim.” Da bi druga oseba – mama, skrbnik – ostala dovolj blizu, da bi lahko preživela.
V tem odzivu ne občutim polnosti bivanja, ampak se v meni začne zapisovati drugačna resnica:
Nisem dovolj.
Nisem vredna.
Moje potrebe so preveč oz so lahko celo življenjsko nevarne.
Za preživetje moram sebe prilagoditi drugi osebi.
Zakaj je delo z AŽS pot do transformacije – ne le preobrazbe?
Preobrazba pomeni, da nekaj znotraj mene izboljšam, popravim, preusmerim. Transformacija pa pomeni, da se spremeni temeljni zapis, iz katerega vse izhaja.
AŽS ni samo sistem za uravnavanje telesnih funkcij. Je sistem, skozi katerega sem prvič doživela svet.
V njem so vtisnjene najgloblje izkušnje – še iz časa, preden sem imela besede, razumevanje, zavest.
Tu so zapisi: Ali sem bila sprejeta? Čutena? Slišana? Ali je nekdo bil z menoj v stiku – ali ne? Ali so moje potrebe bile zadovoljene ali ne.
Delo z AŽS zato ni le pomiritev, vzpostavitev regulacije ali izboljšanje počutja.
Je dostop do prvega stika, do jedra, kjer sem se prvič začela oblikovati - bivati.
In ko tam – v telesu – ponovno doživim stik, ki je drugačen, varen, zrcalen, se ne spreminja le moje vedenje. Spreminja se moj občutek, kdo sem. Postajam ne nekdo nov, ampak nekdo, ki je. Postajam človeško bitje v polnem pomenu besede – bivajoča skozi občutek polnosti bivanja.
To je transformacija: ne da postanem boljša verzija sebe, ampak da se utelesim, se vrnem v občutek sebe, ki nikoli ni bil narobe – le pozabljen, prepisan, zamrznjen.
Vir slike: vacatis.com/sl/ustvarjanje-adamove-slike-v-Sikstinski-kapeli/
