02/06/2025
Marko Crnkovič ➡️ Moja mama je na današnji dan stara natanko 94 let, 5 mesecev in 16 dni. Njeno zdravstveno stanje in splošno razpoloženje sta za njeno starost značilna. V zadnjih petih let in pol, odkar ni več pri močeh, da bi skrbela sama zase — kar ji je do nekega skoraj usodnega dne uspevalo z osupljivo učinkovitostjo, pedantnostjo in iznajdljivostjo —, je v trenutkih zlovoljnosti dajala včasih vedeti, da ji je življenje začelo presedati. “Ko bi me le že enkrat hudič vzel,” se je tu in tam pridušala: “Če bi se mogla, bi se sama fentala!”
Zdaj tega več ne govori. Kognitivni upad — kar je strokovno leporečje za to, da starci znajo biti zmešani, še ko so pri sebi — je že preveč napredoval, da bi razmišljala o eksistencialističnih vprašanjih življenja in smrti. Zato o tem razmišljam jaz. Ne prvič, ampak prvič resno in zares.
Mamino življenje v domu starejših občanov je zdaj že pol leta zreducirano na to, da se heca z osebjem in se v usodo vdano pritožuje — meni, ne osebju — nad nepomembnimi malenkostmi. Sicer pa cele dneve gleda skozi okno in fantazira, da me videva vsak dan, ko tam mimo peljem psa na sprehod in/ali se lubčkam z neko žensko, nje pa ne pridem pozdravit.
Kadar pa res pridem na obisk, mi pripoveduje podobno izmišljene ali predelane, iz davnih in nedavnih doživetij in dogodkov sestavljene zgodbice. V njih nastopajo živi in mrtvi, vsi sinhronizirani v enoten narativni čas.
Rad grem k njej, ker ji polepšam dan. To je veliko zadoščenje. Naučil sem se igrati vlogo potrpežljivega in spodbudnega sina. Čeprav me mori, da je moja optimistična fasada samo nemoč, če ne celo brezbrižnost pred neizogibnim iztekom roka uporabnosti človeka.
Mamo najbolj razveselim, če ji rečem, da je utelešenje pregovora, da kopriva ne pozebe. To je najina priljubljena interna šala. Dejansko je mama izjemno trpežna. V teh petih-plus letih je dala skozi dve hospitalizaciji, tri ali štiri urgence in nekaj pregledov, pa korono, pljučnico, šivanje globoke rane, pa padec in zlom stegnenice in operacijo — po kateri se je končno sprijaznila s selitvijo v dom —, nazadnje pa še karcinom dojke, ki je za happy end šel stran samo s tabletami.
Ampak da ne bo pomote: moji mami ni lahko, a ne trpi. Še posebej ne neznosnih bolečin. Po nobenem kriteriju se ne bi mogla kvalificirati kot kandidatka za prostovoljno končanje življenja. Pa tudi če bi bog ne daj izpolnjevala medicinske pogoje, ki jih našteva predlagani zakon, ne bi nikoli pomislila na takšen izhod v sili. Za to dam roko v ogenj. Neglede na vse, kar je kdaj rekla, ko ji je bilo težko. Življenje je nekaj, česar se človek instinktivno oklepa do zadnjega.
Seveda pa mame tudi jaz sam ne bi k temu nagovarjal. Če bi neznosno trpela, bi neznosno trpel z njo. Ker bi itak vedel, da bom na koncu jaz tisti, ki bo preživel.
Takšno je osebno ozadje mojega razmišljanja o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
https://fokuspokus.si/moja-mama-se-oklepa-zivljenja-ali-zakaj-sem-za-zppkz-ceprav-sem-proti-10384645
