Fokuspokus

Fokuspokus Spletna revija. Novice, kolumne, blogi, intervjuji. Družba, politika, mediji.

Marko Crnkovič ➡️ Predstavljajte si to prijaznost slovenskih ponudnikov turističnih storitev — ne nujno samo v Termah Ča...
06/06/2025

Marko Crnkovič ➡️ Predstavljajte si to prijaznost slovenskih ponudnikov turističnih storitev — ne nujno samo v Termah Čatež —, če bi tuje in domače goste namesto z dražjo vstopnino za neke vsepovsodne praznike razveseljevali s popustom za specifične državne praznike. Da bi recimo Hrvatom dali toliko in toliko popusta za obletnico Oluje, Avstrijcem za Neutralitätserklärung, Italijanom za Fešto della Repubblica, Madžarom pa za Az államalapítás ünnepe. Whatever. Itd. Nam domačim pa seveda najmanj trikrat: vsaj za Prešernov dan, za dan državnosti in za dan samostojnosti in enotnosti.

Lahko bi šli še dlje in vzradostili goste iz še bolj oddaljenih držav. Recimo s popustom Francozom za fête nationale du 14 juillet. Ali podobno. Državne praznike v katerikoli svetovni državi se dá poguglati v minuti, samo pravega človeka moraš imeti na blagajni.

Česa takega tuji turisti ne bi nikoli pozabili in bi se spet in spet vračali — in porabili več, kot bi na račun naše prijaznosti prišparali.

Rekli bi: “V Sloveniji so turizem ljudje.”

https://fokuspokus.si/turizem-smo-oderuhi-ali-za-vse-so-krivi-bademajstri-bojana-petana-10385044

Marko Crnkovič ➡️ Ne bom polemiziral, ali je to, kar Izrael počne v Palestini, skladno z genocidom, kot ga definirajo me...
03/06/2025

Marko Crnkovič ➡️ Ne bom polemiziral, ali je to, kar Izrael počne v Palestini, skladno z genocidom, kot ga definirajo mednarodni akti in različne pravne teorije. Hočem samo reči tole:

1. V vsakdanji, politični, medijski, konverzacijski, laični rabi je vseeno, ali umiranju in trpljenju Palestincev v Gazi rečemo genocid ali ne, ker bodo otroci in nedolžni civilisti neglede na to umirali in trpeli še naprej.

2. Moralna, moralistična obveznost označevanja umiranja in trpljenja Palestincev z genocidom je ne samo izraz sočutja do žrtev, ampak tudi odraz individualne in politične nemoči, da bi tem grozotam naredili konec.

3. Zahtevati uporabo določenega izraza za definiranje oz. označevanje nečesa — in obsojati neuporabo — je fenomen z nedemokratično, totalitarno tendenco, da bi vsi mislili enako, torej po naših merilih pravilno.

4. Obvezna raba neke besede je jezikovna bizarnost: čeprav se ljudje — ne samo v Sloveniji — izražajo vse bolj nerazumljivo in nekoherentno, pa po drugi strani v določenih primerih terjajo namišljeno eksaktno izražanje.

https://fokuspokus.si/genocid-v-gazi-pahor-ne-bi-rekel-paradiznik-ali-paradajz-10384792

Marko Crnkovič ➡️ Moja mama je na današnji dan stara natanko 94 let, 5 mesecev in 16 dni. Njeno zdravstveno stanje in sp...
02/06/2025

Marko Crnkovič ➡️ Moja mama je na današnji dan stara natanko 94 let, 5 mesecev in 16 dni. Njeno zdravstveno stanje in splošno razpoloženje sta za njeno starost značilna. V zadnjih petih let in pol, odkar ni več pri močeh, da bi skrbela sama zase — kar ji je do nekega skoraj usodnega dne uspevalo z osupljivo učinkovitostjo, pedantnostjo in iznajdljivostjo —, je v trenutkih zlovoljnosti dajala včasih vedeti, da ji je življenje začelo presedati. “Ko bi me le že enkrat hudič vzel,” se je tu in tam pridušala: “Če bi se mogla, bi se sama fentala!”

Zdaj tega več ne govori. Kognitivni upad — kar je strokovno leporečje za to, da starci znajo biti zmešani, še ko so pri sebi — je že preveč napredoval, da bi razmišljala o eksistencialističnih vprašanjih življenja in smrti. Zato o tem razmišljam jaz. Ne prvič, ampak prvič resno in zares.

Mamino življenje v domu starejših občanov je zdaj že pol leta zreducirano na to, da se heca z osebjem in se v usodo vdano pritožuje — meni, ne osebju — nad nepomembnimi malenkostmi. Sicer pa cele dneve gleda skozi okno in fantazira, da me videva vsak dan, ko tam mimo peljem psa na sprehod in/ali se lubčkam z neko žensko, nje pa ne pridem pozdravit.

Kadar pa res pridem na obisk, mi pripoveduje podobno izmišljene ali predelane, iz davnih in nedavnih doživetij in dogodkov sestavljene zgodbice. V njih nastopajo živi in mrtvi, vsi sinhronizirani v enoten narativni čas.

Rad grem k njej, ker ji polepšam dan. To je veliko zadoščenje. Naučil sem se igrati vlogo potrpežljivega in spodbudnega sina. Čeprav me mori, da je moja optimistična fasada samo nemoč, če ne celo brezbrižnost pred neizogibnim iztekom roka uporabnosti človeka.

Mamo najbolj razveselim, če ji rečem, da je utelešenje pregovora, da kopriva ne pozebe. To je najina priljubljena interna šala. Dejansko je mama izjemno trpežna. V teh petih-plus letih je dala skozi dve hospitalizaciji, tri ali štiri urgence in nekaj pregledov, pa korono, pljučnico, šivanje globoke rane, pa padec in zlom stegnenice in operacijo — po kateri se je končno sprijaznila s selitvijo v dom —, nazadnje pa še karcinom dojke, ki je za happy end šel stran samo s tabletami.

Ampak da ne bo pomote: moji mami ni lahko, a ne trpi. Še posebej ne neznosnih bolečin. Po nobenem kriteriju se ne bi mogla kvalificirati kot kandidatka za prostovoljno končanje življenja. Pa tudi če bi bog ne daj izpolnjevala medicinske pogoje, ki jih našteva predlagani zakon, ne bi nikoli pomislila na takšen izhod v sili. Za to dam roko v ogenj. Neglede na vse, kar je kdaj rekla, ko ji je bilo težko. Življenje je nekaj, česar se človek instinktivno oklepa do zadnjega.

Seveda pa mame tudi jaz sam ne bi k temu nagovarjal. Če bi neznosno trpela, bi neznosno trpel z njo. Ker bi itak vedel, da bom na koncu jaz tisti, ki bo preživel.

Takšno je osebno ozadje mojega razmišljanja o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

https://fokuspokus.si/moja-mama-se-oklepa-zivljenja-ali-zakaj-sem-za-zppkz-ceprav-sem-proti-10384645

Marko Crnkovič ➡️ Nataša Pirc Musar z neudeležbo na spominski prireditvi (in neodgovarjanjem na njihovi pismi) daje Novi...
31/05/2025

Marko Crnkovič ➡️ Nataša Pirc Musar z neudeležbo na spominski prireditvi (in neodgovarjanjem na njihovi pismi) daje Novi slovenski zavezi vedeti, da zanjo niso spravni partner, s katerim bi se bila pripravljena pogovarjati in sodelovati. To je ošabno. Res je, da je NSZ — s svojci pobitih vred, ki jih dejansko ali domnevno zastopa — moralni dedič domačih izdajalcev. Celo politični simpatizer le-teh.
Toda če bi tako imenovana tranzicijska ali postkomunistična oblast — kot ji napačni očitarji radi rečejo — resno mislila s spravo, bi se morala sprijazniti s sogovornikom, kakršna je NSZ. Morala bi se sprijazniti, da gre za pokopavanje kosti domačih izdajalcev in kolaborantov, ki bi ali bodo nepokopani kot zombiji vstajali od mrtvih in se vračali v današnji čas in še globoko v preteklost.

To je vendar sprava, za božjo voljo! Da civilizirano pokoplješ tiste, ki si jih (nekoč) ubil. In/ali tiste, ki jih še po zmagi nisi mogel nehati ubijati. Iz maščevanja. Ali za vsak slučaj. Ali zakaj že.

Še enkrat: povojne poboje je predsednica sama na “svoji” slovesnosti označila kot zločin. V čem je torej problem? Kaj bi jo stalo, če bi šla še na slovesnost, ki jo organizira NSZ, ali če bi slovesnost organizirala UPRS in NSZ skupaj? Kaj NPM sploh hoče?

NSZ in drugim neutolažljivim antikomunistom pa bi tudi lahko že enkrat kapnilo, da sklicevanja na krivdo in greh in pietetnega pokopavanja mrtvih ne morejo prodajati kot moralnega preporoda, ki da bo končno pripeljal do sprave. Ker nismo tako naivni.

Fasadna pietetnost NSZ je namreč politična krinka za promocijo antikomunizma — ki ga itak nikjer več ni, a pride prav kot strategija — in za kulturni boj nasploh proti nedesni oblasti. Strohnele kosti pobitih so samo rekvizit. Trojanski konj, s katerim se politična desnica poskuša zavihteti (nazaj) na oblast.

https://fokuspokus.si/sprava-je-farsa-strohnele-kosti-so-samo-rekvizit-10384605

Vesna V. Godina ➡️ Problem, ki ga odpira zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, je identičen problemu prav...
29/05/2025

Vesna V. Godina ➡️ Problem, ki ga odpira zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, je identičen problemu pravice do svobodnega odločanja o rojevanju otrok. Iz permanentnega pritiska, da bi ustavno pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok — ki je zapisana v ustavo že iz časov socializma —, smo se naučili, za kaj pri celi stvari gre.

Gre za to, da je že življenje zarodka sveto. Da je zarodek živ človek od trenutka spočetja. In da niti lastnega življenja, ki in kot ga je ustvaril Bog, človek sam ne sme prekiniti. Tudi če nosečnost in porod ogrožata mater. Ker če b***a nosečnica ali porodnica nastradali, morda celo umrli, je to del božjega načrta. Del božjega reda. Ki je človeku nedojemljiv. In v katerega človek ne sme niti dvomiti, kaj šele, da bi se mu zoperstavljal.

In tako kot pravica do splava postavlja človeka — ali še bolj grozno: mater! — nad boga, ideja o prostovoljnem končanju življenja počne isto. Misel, da je človek nad Bogom, slovenske desničarske katolike navdaja z gnevom in grozo. Posledica tega so netočne, celo smešne in komične argumentacije.

Takšen je bil argument ene od zvezdnic slovenske desnice, ki ne zamuja priložnosti, da pove kakšno neumnost. Tokrat je prispevala ugotovitev, da bo zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pripeljal do tega, da bo tudi pubertetnik, ki ni zadovoljen sam s seboj, lahko zahteval pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.

https://fokuspokus.si/gnev-in-strah-desnice-pred-pomocjo-pri-prostovoljnem-koncanju-zivljenja-10384418

Marko Crnkovič ▶️ Ko gre kaj narobe, gre narobe vse. V taki situaciji je zdaj recimo aktualna vlada. Vsaka poteza se zdi...
27/05/2025

Marko Crnkovič ▶️ Ko gre kaj narobe, gre narobe vse. V taki situaciji je zdaj recimo aktualna vlada. Vsaka poteza se zdi narobe. Ali izjava. Tudi če ni narobe. Čeprav ponavadi je. Ampak tako pač je, če greš ljudem na živce.

Če bo prevzela oblast tista druga vlada, ki jo na volitvah namerava prevzeti — in jo bo po mnenju skoraj vseh res bo —, pa bo naša edina tolažba, da bodo tudi ti povratniki oz. nasledniki šli skoraj vsem na živce. Ne seveda enim in istim, ampak vseeno se bo zdelo vse narobe. S to razliko, da bo marsikaj zelo verjetno res narobe.

Naredimo torej primerjavo, nad čem se zgražamo zdaj in nad čem se bomo zgražali potem.

Recimo: premieru je bila všeč veverica, ki si je našla domek na alieniranem poslopju vlade. Na Facebooku je objavil posnetek živalce, ki skaklja tam okrog, in prosil podložnike, naj pomagajo najti ime zanjo.

A ta marnja se zdi nergačem prozorna in nesramna propaganda. Goloba imajo za debila, ki da pri vseh svojih polomijah — izrečenih in/ali uresničenih — nima pametnejšega dela, kot da se preserava s prikupnimi fotkami in si dela ratinge s poceni priljudnostjo.

To je neargumentirano, banalno, trivialno in magari krivično — je pa razumljivo. Zoprneže pomilujemo, ne moremo pa reči, da nimajo prav. Njihove frustracije ne bodo anulirale volitev. Percipirana brezveznost veverice je znak, da vlada dela vse narobe.

https://fokuspokus.si/brezosebna-oblast-nic-veveric-slovenija-je-pred-izbiro-10384247

Darinka Pavlič Kamien ➡️ V Sloveniji je vse možno. Celo to, da predsednik vlade domačim podjetnikom in obrtnikom, ki mu ...
25/05/2025

Darinka Pavlič Kamien ➡️ V Sloveniji je vse možno. Celo to, da predsednik vlade domačim podjetnikom in obrtnikom, ki mu tožijo zaradi neprijazne obdavčitve v naši domovini, reče: “Če nekdo opravlja isto delo s šoferjem, ki je formalno zaposlen na Hrvaškem, v resnici pa z njim upravlja slovenski lastnik, bo to mogoče izziv za našo šolsko, socialno in zdravstveno mrežo manj. In to ni nič narobe.”

To je voditelj, ki ščiti interese države? To je direktor “podjetja Slovenija”? On bi najraje odpustil lastne stranke? Je to patriot? Kakšna je državna strategija, v kateri ljudje, ki ustvarjajo vrednost, namesto spoštovanja — če že ne drugega — dobijo nasvet, naj grejo drugam?

Zgodba se je nadaljevala ta teden. Na zelo dobro obiskani in tudi vsebinsko dobro zasnovani športni konferenci je predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak opozoril na pomen športa kot zadnjega sidra nacionalne zavesti. Kot nacionalnega kapitala. Brodnjak razmišlja tako: kaj ima Slovenija danes od Luke, Tadeja, Primoža, Anžeta, Jana in drugih? Nekaj trofej, objave na Instagramu in Facebooku, nekaj več prepoznavnosti Slovenije med izbrano ciljno publiko in … — nič prispevkov v državno blagajno. Naši vrhunski športniki ne živijo med nami. Ne vlagajo tukaj, ker za to ni vabljivih pogojev.

In če to vidi in razume bančnik, zakaj tega ne spregleda in razume predsednik vlade? Športniki mu pridejo prav, če si lahko z njihovo pomočjo nabira politične točke s skupnimi fotografijami.

https://fokuspokus.si/robert-golob-podjetniki-ce-vas-kaj-moti-spakirajte-10384098

Radovan Karadžić se je dvanajst let tako rekoč vsem na očeh skrival pred celim svetom. Goran Marković zdaj v romanu Dokt...
25/05/2025

Radovan Karadžić se je dvanajst let tako rekoč vsem na očeh skrival pred celim svetom. Goran Marković zdaj v romanu Doktor D. — “Dr. Dragan David Dabić” — razkriva neverjetno zgodbo, ki meji na grotesko, čeprav je povsem resnična.

Goran Marković (1946) je režiser, scenarist in pisatelj. Njegova starša sta bila znana jugoslovanska igralca Olivera in Rade Marković. Posnel je dvanajst celovečernih filmov (Specijalno vaspitanje, Nacionalna klasa, Variola vera, Tajvanska kanasta …) in okrog petdeset dokumentarcev. Tudi njegov roman Beograjski trio (2018) o ljubezni in politiki v času Informbiroja ter vohunskih in diplomatskih spletk je izšel v slovenskem prevodu.

https://fokuspokus.si/wanted-bizarna-zgodba-dr-dragana-davida-dabica-odlomek-10384104

Marko Crnkovič ➡️ Kadar je v starih, zelo starih časih, ko je bil Maribor še precej nemški, nekdo nekaj neumnega zinil, ...
23/05/2025

Marko Crnkovič ➡️ Kadar je v starih, zelo starih časih, ko je bil Maribor še precej nemški, nekdo nekaj neumnega zinil, so ne samo nemškutarji rekli: “Puntigam links!” — češ, zavij levo, pa boš prišel naravnost v norišnico. Kamor spadaš. Vem, ker je moja oma to še v mojih časih včasih znala reči.

Puntigam je predmestje Gradca, kjer je bil blizu tovarne Puch in pivovarne tako imenovani “azil”, kot so nekoč rekli ustanovam za ljudi z duševnimi motnjami.

To vam razlagam zato, ker me je zmotil včerajšnji hudobni članek na portalu Necenzurirano.si. V njem avtorja opisujeta, “kako se v SDS že leta norčujejo iz duševnih stisk”.

Nista pa omenila, da to ni značilno samo za SDS. Pošiljanje ljudi na Univerzitetno psihiatrično kliniko v Polju, Psihiatrično bolnico Begunje, Psihiatrično bolnico Vojnik ali na Oddelek za psihiatrijo na Pohorje (Pohorski dvor pri Hočah, zdaj na drugi lokaciji) je priljubljeno med privrženci vseh političnih opcij. In kot dokazuje besedišče moje ome, tudi nadčasovno. Pa tudi geografsko razširjeno: skoraj vsaka slovenska pokrajina ima svojo norišnico.

Seveda pa to ni tekst o moji omi, ampak o poslancu Hoiviku in neposlancu Jenullu.

https://fokuspokus.si/puntigam-links-moja-oma-in-poslanec-hoivik-da-jenulla-niti-ne-omenjam-10383859

Roman Ogenj je freska časa, mesta Ptuj, kolektivnega izbrisa — in revolucije, ki žre svoje otroke. Aleš Šteger v njem čr...
11/05/2025

Roman Ogenj je freska časa, mesta Ptuj, kolektivnega izbrisa — in revolucije, ki žre svoje otroke. Aleš Šteger v njem črpa iz dokumentov in pričevanj o življenjski zgodbi partizanke, poznejše predstavnice jugoslovanske vlade po svetu, kustosinje in muzejske direktorice Štefke Cobelj. Eno najbolj kontroverznih ptujskih osebnosti umetniško preoblikuje v metaforo 20. stoletja.

Liku tragične kljubovalke in upornice v slovenski književnosti težko najdemo primerjavo. Ogenj z inovativno zgradbo in drsečo pripovedno perspektivo prikazuje temeljno dilemo literature — namreč zmožnost fikcije pri rekonstrukciji zgodovinske resnice. To je roman o vzponu in padcu komunistične Jugoslavije, o notranjih paradoksih in tragičnem propadu enega največjih družbenopolitičnih eksperimentov v Evropi 20. stoletja.

Aleš Šteger (1973) je pesnik, pisatelj, urednik in pobudnik številnih knjižnih in kulturnih pobud. Z več kot šestdesetimi prevedenimi knjigami v več kot dvajset jezikov in številnimi uvrstitvami v mednarodne antologije je eden od v tujini najbolj prepoznavnih slovenskih avtorjev. Objavlja v mednarodno uglednih časopisih in revijah, kot so The New Yorker, Boston Review, Neue Zürcher Zeitung, Lettre International … Je prejemnik domačih in mednarodnih nagrad. Je redni član Nemške akademije za jezik in pesništvo, sicer pa tudi soustanovitelj založbe Beletrina in njen programski direktor — kjer je Ogenj tudi izšel.

https://fokuspokus.si/revolucija-je-pozrla-svojo-ptujsko-hcerko-stefko-cobelj-odlomek-iz-romana-10382986

Marko Crnkovič ➡️ Vsako leto konec aprila se na margini politične in medijske opozicije začne ritualno propagandistično ...
05/05/2025

Marko Crnkovič ➡️ Vsako leto konec aprila se na margini politične in medijske opozicije začne ritualno propagandistično zgražanje nad praznikom in množično citiranje Tamare Griesser Pečar, Jožeta Dežmana, Staneta Grande, Jožeta Možine, Andreje Valič Zver in Boštjana M. Turka. Fake strokovnjakov za fake zgodovino.

Govorijo, da 27. aprila 1941 ni bilo “niti OF niti upora”. Govorijo, da so 27. aprila 1941 v Slovenijo prijahali “štirje jezdeci apokalipse” in da še danes živimo v opustošenju, ki so ga povzročili. Se posmehujejo prepričanju, da danes ne bi govorili slovensko, če bi okupator zmagal. Da je to praznik, ki razdvaja narod — da jih deli “na poznavalce dogodkov in na tiste, ki se zadovoljijo z razlago, ki jo dobijo v šoli ali od ZZB”.

Oficielna interpretacija OF je po njihovem kompromitirana in izkrivljena, ker se ne sklada (stoprocentno) z zgodovinskimi dejstvi. OF je bila bojda ustanovljena že dan prej — in to kot PIF (Protiimperialistična fronta) —, OF pa je postala šele po Hitlerjevem napadu na njim ljubega Stalina. Prej pa so tako kot današnji levičarski mirovniki mislili, da je Trump večji bad guy od Putina.

https://fokuspokus.si/evangelij-po-osvobodilni-fronti-kaj-je-danes-27-april-10382475

Marko Crnkovič ➡️ Tisti, ki za 1. maj prihajajo na Rožnik, se ne zavedajo, da niso samo izkoriščani, temveč so obenem tu...
03/05/2025

Marko Crnkovič ➡️ Tisti, ki za 1. maj prihajajo na Rožnik, se ne zavedajo, da niso samo izkoriščani, temveč so obenem tudi izkoriščevalci.

Kar zadeva razredno zavest, je delavsko gibanje nasedlo na intelektualni in socialni margini. To se je dogajalo dolgo in postopoma, tudi po zaslugi intelektualne in politične deterioracije levičarstva, ki ni znalo prebrati neoliberalističnih nakan.

Najbolj uspela potegavščina kapitalizma je, da je s prilagoditvijo ekonomskih, potrošniških in lifestyle strategij zmožnostim in željam delavskega razreda iz nekoč prikrajšanih, a ozaveščenih slojev v suženjstvo zakletih naredil — skoraj brez odpora in zavedanja, brišoč za sabo vse sledove — tudi pasivne, a zadovoljne izkoriščevalce.

Morda se spomnite vica izpred petdesetih let: v kapitalizmu je človek izkoriščal človeka — v socializmu pa obratno. Danes ta dva človeka delata eden drugemu oboje hkrati. Vsi smo obenem proletariat in pijavke.

https://fokuspokus.si/razredni-boj-za-1-maj-proletariat-in-pijavke-na-jankovicevem-szdl-travniku-10382453

Address

Ulica Slovenske Osamosvojitve 2
Maribor
2000

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Fokuspokus posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Share