29/05/2026
DRSENJE V EVROPSKO VOJNO
Piše: Uroš Lipušček
Ameriška zgodovinarka Barbara Tuchman je v svoji knjigi o prvi svetovni vojni »Topovi v avgustu« napisala, da so evropske sile leta 1914 v vojno vstopale kot »mesečniki« oziroma ljudje z zavezanimi očmi. Nekaj podobnega se očitno dogaja tudi več kot sto let kasneje. Namesto da bi se vojna v Ukrajini, kot je napovedal pred nekaj dnevi r***i predsednik Vladimir Putin, kmalu končala, obstaja vse večja nevarnost, da se bo še bolj zaostrila in razširila tudi na druge evropske države.
Ukrajinska vojska je namreč s preleti brezpilotnih letalnikov in raket dolgega dosega čez ozemlje baltskih držav in Finske, ki so članice NATO, začela napadati Moskvo in druge cilje vse globlje v Rusiji. S tem se Nato vse bolj približuje rdeči črti oziroma dejstvu, da bo tudi formalno postal stranka v vojni z Rusijo, še posebej, ker te napade omogočajo inštruktorji NATO-a, satelitski obveščevalni podatki in pogosto tudi brezpilotnimi letalniki ter rakete, izdelani v državah NATO-a.
Kaplja čez rob je bil napad ukrajinske vojske na dijaški dom v Starobelsku, v katerem je izgubilo življenje 21 ljudi, večinoma dijakinj. Ukrajina šteje to območje Luganska, ki ga je Rusija formalno priključila k R***i federaciji, za svoje ozemlje, kar pomeni, da je v tej teroristični akciji ubila svoje državljane. Evropske države, vključno z našo, tega napada niso obsodile, so pa z najostrejšim besedami obsodile r***i povračilni napad na Kijev.
Rusko zunanje ministrstvo je pozvalo tuje državljane, vključno z diplomati, naj zapustijo Kijev, zunanji minister Lavrov je o tem v telefonskem pogovoru obvestil tudi ameriškega državnega sekretarja Rubia. Sporočil mu je, da bo ruska vojska odslej sistematično napadala centre odločanja oziroma objekte, ki jih uporablja ukrajinska vojska. Napadala naj bi predvsem poveljniška mesta in bunkerje, v katerih so nameščena.
Vojaški analitiki ocenjujejo, da se ruska vojska pripravlja, da bo zavzela Kijev. Dejstvo, da države EU doslej niso ukazale množične evakuacije svojih diplomatov iz Kijeva, kaže, da so pripravljene na doslej najhujšo zaostritev odnosov z Moskvo, po drugi strani pa ocenjujejo, da ruska vojska (še) ne bo izvedla splošnega napada na Kijev.
Zelenski poskuša zato, ker ukrajinska vojska izgublja na bojišču, v vojno na vsak način neposredno vplesti evropske države, še posebej zato, ker je za Združene države Amerike Ukrajina - zaradi vojne z Iranom - vse bolj v drugem planu.
Finska je včeraj zahtevala od Ukrajine, naj ustavi napade na Rusijo čez finsko ozemlje.
V zadnjem času se v zahodnih medijih v okviru informacijske vojne, ki divja med obema stranema, pojavlja vse več trditev, da je ruska vojska začela izgubljati oziroma da je v vse večji defenzivi. Anne Keast-Butler, ki je vodja britanske agencije za elektronsko obveščevalno dejavnost, je pred nekaj dnevi v svojem prvem govoru na tem položaju dejala, da ruske sile v Ukrajini prvič od konca leta 2022 "na bojišču nazadujejo", generalni inšpektor Pentagona pa v poročilu ameriškemu kongresu nasprotno ugotavlja, da ima ruska vojska odločilno strateško premoč in da Ukrajina kljub izredni zahodni pomoči v vojni, ki je zahtevala okrog dva milijona mrtvih, ne more premagati ruske vojske. Slednja naj bi nadaljevala ofenzivo, dokler ne bo prevzela nadzora nad celotnim Donbasom.
Kljub pomoči v višini okrog 700 milijard dolarjev, Ukrajina po tej oceni izgublja vojno.
Putin, ki je pod vse večjim pritiskom političnih in vojaških elit ter javnosti, naj čim prej konča vojno, je pred težko, morda tudi usodno dilemo, do katere mere naj zaostruje vojaški pritisk na Ukrajino, da ne bo sprožil neposrednega spopada z Natom, kar je brez dvoma cilj Zelenskega. V zadnjem napadu Orešnika naj bi bilo na primer porušena podzemna infrastruktura Nata v bližini Kijeva. Ker so ukrajinski napadi na ruske energetske objekte po ocenah analitikov zmanjšali r***i izvoz nafte za 10 do 15 odstotkov, je jasno, da je v interesu Moskve, da se vojna čimprej konča.
V primeru, da se bodo nadaljevali ukrajinski napadi na cilje globoko v ruskem zaledju čez baltske države, bodo slednje - po ocenah analitikov - naslednji r***i cilj. Iran je, na primer, v okviru pravice do samoobrambe, raketiral ameriška vojaška oporišča v zalivskih državah, ki so bila uporabljena za napade na Iran. V primeru ruskega raketnega napada na baltske države bi stopil v veljavo 5. člen pogodbe NATO-a o kolektivni samoobrambi držav članic. Čeprav ta člen ne velja avtomatično, bi takšen napad lahko povzročil začetek neposrednega spopada med NATO-m in Rusijo. O tem bi seveda odločali v Washingtonu.
3. junija se bo v Sankt Peterburgu začel mednarodni gospodarski forum, ki bo letos najpomembnejši tovrstni dogodek v Rusiji. Dnevi, ki nas ločijo do takrat, bodo brez dvoma odločilni, saj si v Moskvi praktično ne morejo dovoliti, da bi ga morali, tako kot vojaško parado ob dnevu zmage v Moskvi, odpovedati.
Zdi se, da se evropski državniki, tako kot avgusta 1914, pogrezajo v novo usodno vojno. Res je skrajni čas, da orožje in grožnje zamenjajo pogovori med evropskimi prestolnicami in Moskvo. Namesto tega, da bi Evropska komisija čimprej imenovala svojega pogajalca na pogajanjih z Rusijo, pripravlja nov, že 21. sveženj sankcij proti Rusiji.
Revija 5D
